Tematika prvih lekcij v samoizobraževanju je bil šport, ki pa je že po nekaj letih prepustil svoje mesto popularni kulturi, kjer je vrhovno mesto mojih intelektualnih naprezanj zasedla glasba. Kot obseden sem prebiral tedanje časopise, tu je prednjačil predvsem beograjski Džuboks, seveda takrat nisem imel niti najmanjšega pojma kako dobro, lucidno, sodobno, predvsem pa zabavno je bilo takratno pisanje o glasbi. Če ga berem danes, vse številke Džuboksa je mogoče prelistati in prebrati na spletu, se tresem od krohota. Pisanje o glasbi v njem me mestoma spominja na nadrealistični humor značilen za tedanjo državo, mogoče tale oznaka sploh ni točna, saj je bila že naša tedanja vsakodnevnost čisti nadrealizem, pa tudi država sama je bila nekakšen nadrealističen eksperiment s tragičnim koncem, ki ga je, roko na srce, pričakovalo zelo malo ljudi.
Svetovni rekord
Nika Prevc si je izpolnila veliko željo in poletela najdlje v zgodovini
