Ameriški predsednik se v drugem mandatu spreminja v nekaj drugega kot smo pričakovali. Namesto America First, vse pogosteje lamentira zgolj mir, mir, mir. Kot da mu fiksacija z Nobelovo nagrado za mir vse bolj zamegljuje racionalno obnašanje in mišljenje. Trump in njegovi namišljeni mirovniki po tekočem traku proizvajajo nekakšne predloge, ki jih imenujejo mirovne pogodbe. Ti, kot pravijo Srbi, »drže vodu dok majstori odu«. Krovni dragulj teh predlogov je prav novi/stari predlog miru v Ukrajini po vzoru na Gazo. Izpogajal bi ga z Rusko federacijo, Ukrajino bi vanj prisilil, Evropo pa pri vsem tem ignoriral.
Pri Trumpu smo sedaj že navajeni, da velja pregovor: veliko grmenja-malo dežja. Grmenje je zanj osnovna forma komunikacije, tako s svetom kot s samimi Američani. Njegovo zavzemanje za mir v Ukrajini je od samega začetka drugega mandata ena glavnih zunanjepolitičnih aktivnosti, ki naj bi ga s predsednikom Putinom dogovoril v nekaj dneh. Doživeli smo nekaj njunih srečanj z globalnim medijskim pompom, vendar brez vidnega vpliva na sam potek vojne.
Izoblikoval se je tipičen vzorec v štirih korakih: (1)Ameriškemu predlogu po ruskem okusu sledijo (2)evropski protipredlogi po ukrajinskem okusu, ki jih (3)Trump nekako sprejme in s tem doseže (4) popolno rusko zavrnitev. Za tak rezultat so v njunih očeh (Putinovih in Trumpovih) krivi Ukrajinci sami in njihovi evropski podporniki. »Predlog je površen, notranje nekonsistenten in neumen. Ponavlja Trumpovo stališče o končanju konflikta tako, da nagradi agresorja«, dokument ocenjuje Daniel Fried, nekdanji ameriški visoki diplomat. Angleško bi tem načrtu rekli »dog's breakfast« - pasji zajtrk, ki označuje nekaj neorganiziranega, neurejenega in slabo pripravljenega. Vidi se, da sta predlog pisala dva nepremičninarja (Američan Steve Witkoff in Rus Kiril Dmitrev) in ne profesionalna diplomata s pomočjo strokovnjakov za to področje.
Recept za bodočo maščevalno vojno
Zelenski si želi dostojen mir. V zgodovini vojskovanja velja, da so takšen mir Američani ponudili Japonski po kapitulaciji cesarja Hirohita. Nasprotno pa za ponižujoč mir velja Versajski mir, s katerim je bila kaznovana Nemčija za prvo svetovno vojno. Ponižujoč mir ni nikoli trajni mir. Je zgolj premirje do nove vojne, ki naj maščuje ponižanega. Trideseta obletnica Daytonskega sporazuma, ki je končal balkansko morijo ob razpadu Jugoslavije, nas opominja, kako pomembno je, da z mirovnim sporazumom začnemo neko novo, drugačno obdobje v mednarodnih odnosih na lokalni, regionalni in globalni ravni.
Kako pravičen in/ali krivičen je mir, določa zmagovalec. Hkrati pa odloča, ali bo mir tudi dostojen in bo poražencu kljub porazu priznal vsaj minimum osebnega oziroma nacionalnega dostojanstva. Od dostojnosti mirovnega sporazuma je vsaj toliko odvisna usoda in dolgoživost bodočega miru kot od njegove pravičnosti. Putinov cilj, da zagotovi dejanski politični nadzor nad Ukrajino, se ni spremenil.
Kako je mir v Ukrajini lahko dostojanstven, če Putin ukrajinskega predsednika smatra za židovskega nacista in ne prizna Ukrajince kot narod? Kakšno naj bo dostojanstvo Ukrajincev, ki jih Trump sili, da agresorju predajo dele nacionalnega ozemlja, ki so ga s krvjo branili in ubranili skoraj štiri leta? Nekako tako, kot so partizani morali v zadnjih dneh druge svetovne vojne, potem ko so z velikimi žrtvami osvobodili Trst, tega zaradi političnih razlogov prepustiti zaveznikom in ga s tem za vedno izgubili za Slovenijo. In kako zmagovalen bo Putin, ki naj bi gratis dobil nekaj, česar mu ni uspelo dobiti z vojaško silo? Takšen mir je lahko samo ponižujoč in kot takšen recept za bodočo maščevalno vojno proti Rusiji takoj, ko bodo mednarodne in domače okoliščine to omogočile.
Evropa je v ameriškem načrtu skoraj enako obsojena na kapitulacijo kot sama Ukrajina. Doživlja še eno politično ponižanje s strani svojega (nekdanjega?) prvega zaveznika. Kako naj se sprijazni s Trumpovo trgovino s Putinom? Evropska politika, njena diplomacija, vojska, celo civilna družba je izgubljena in nemočna. Stari politični in diplomatski mehanizmi so odpovedali in ne delujejo. Razen desperatnih poskusov potešiti Trumpove pataloške narcistične potrebe, ne najde nobene druge racionalne rešitve. Evropa ni še nikoli bila tako zelo sama v svetu, kot je v tem trenutku. Nikogar nima, na katerega bi se lahko naslonila. Trumpov načrt dokončno razkriva, da je njegov najboljši prijatelj v Moskvi in nikjer drugje v Evropi. Rusija jo neposredno obtožuje, da je kriva za podaljševanje vojne, ker s pomočjo Ukrajini daje lažno upanje na njeno nekakšno vietnamsko zmago. Kitajska pragmatično čaka, da se razkadi ta geopolitična megla in razplet Trump-Putinove naveze. Svetovnemu jugu je Evropa mar zgolj toliko, kolikor denarja lahko iztisne iz nje ter koliko migrantov je pripravljena sprejeti. Na teh presečiščih nastaja povojna tektonika nove globalne ureditve.
Rusija v ničemer ne popušča
Vsakič ko je videti, da je evroatlantska šizma eminentna in dokončna in da moramo vsak sebi iskati pot naprej v jutrišnji svet, pride iz Bele hiše nek pomirjujoč signal, gesta, da sta vendarle, vsemu navkljub, Amerika in Evropa nerazdvojni dvojčici. In sledi še en ciklus cirkusa dvorjenja in prepričevanja ameriškega predsednika. Še en račun brez krčmarja (Putina).To so ta »produktivna usklajevanja« ameriškega in evropskega kataloga predlogov v Ženevi. Trumpov načrt je videti kot rezultat vojaškega poraza Ukrajine, njene posledične kapitulacije ter pristanka na drakonske zahteve ruskega zmagovalca. Evropski protipredlog je videti enako nerealen in maksimalističen v nasprotno smer. Kot da je v vojni zmagala Ukrajina in mora Rusija pristati na poplačilo posledic štiriletne agresije. Vendar pa se s strokovnega stališča evropskem predlogu vidi, da so ga pripravljali strokovnjaki za mirovna pogajanja in krizno upravljanje. Ima notranjo logiko in konsistenco, ne pa tudi političnega realizma, da bi lahko bil uspešen. Obema predlogoma je skupno, da niti ZDA ne morejo prisiliti Ukrajine, da se odpove svoji suverenosti in ozemeljski celovitosti, niti Evropa ne more prisiliti Rusko federacijo, da se kot poraženka po štirih letih specialne operacije (in vsaj milijona žrtev) povsem umakne iz Ukrajine.
Jurij Ušakov, visoki ruski diplomat in zunanji minister Lavrov sta ameriško-evropski predlog v 19 točkah gladko zavrnila kot popolnoma nesprejemljiv za Rusijo ter pozvala k vračanju na originalni ameriški predlog. Zavrnitev temelji na treh ruskih zahtevah glede ozemlja, varnosti in financ (Jarold McWilliams, Evropski načrt je fantazija, Trumpov samo polovično sprejemljiv, Russia in Global Affairs, 26. november). Glede ozemlja Rusija vztraja na priznanju dejanskega stanja in ne na »evropskih fantazijah«. Zahteva cel Donbas ter Azorski koridor, kar bi jim omogočilo vzpostavo dolgoročne »predstraže« zoper Zahod. Glede varnosti zahtevajo formalno nevtralno in ne kvazi natovsko Ukrajino, z oboroženimi silami ne večjimi od 600.000 vojakov ter dodatnimi omejitvami posameznih zvrsti orožja. Glede financ zahtevajo odmrznitev in vrnitev vseh ruskih sredstev (300-350 milijard $, od tega 100 milijard v Belgiji). 50 milijard bi namenili obnovi osvojenega ozemlja Ukrajine. Ostalo Ukrajino naj obnavljajo ZDA in Evropa, ki so financirali njihovo vojno. Brez izpolnitve teh treh sklopov temeljnih zahtev rusko-ukrajinski mir ni mogoč. Zahodni (ameriški, evropski in ukrajinski) optimizem, češ, da so neusklajene ostale zgolj manj pomembne podrobnosti, je bolj posledica naših želja kot realnosti. Rusija v ničemer ne popušča in vztraja na svojih maksimalističnih pozicijah, ki jih razume kot »rdeče črte« za doseganje miru. Za takšen mir je, vsaj za zdaj, pripravljena plačati vsakršno ceno. Pirova zmaga jo očitno (še) ne skrbi.
Kdaj in kako do kompromisa
Rusija in Ukrajina morata sprejeli dejstvo, da ne ena, ne druga, medsebojnega problema nista sposobni zadovoljivo rešiti z orožjem po sprejemljivi ceni. Do tega spoznanja jima lahko pomagajo ZDA, Evropa in Kitajska. Prvi dve Ukrajini, slednja Rusiji. Še bolje pa bi bilo, da bi se do tega dokopali kar sami v neformalni komunikaciji po kanalih, ki med državama najverjetneje še vedno obstajajo. Šele na tem skupnem izhodišču se lahko začne iskanje politične in/ali diplomatske rešitve.
Šele spoznanje, da nista sposobni zagotoviti svojih maksimalističnih ciljev vojne, je podlaga za obojestransko kompromisne rešitve. Rešitve, ki ne vodijo v stoodstotno restavracijo predvojnega stanja, niti v trajno zamrznitev po vzoru na Korejo, temveč do takšnih rusko-ukrajinskih odnosov, ki bodo rezultat ter integralni del neke nove geopolitične podobe sveta. Šele, ko bo na obeh straneh dozorelo spoznanje, da so obsojeni na perpetuiranje medsebojnega uničevanja brez možnosti doseganja končnih ciljev, se bo našel tudi modus operandi, sprejemljiv za obe strani, da vojno končata na način, ki ga bosta Putin in Zelenski svojim državljanom lahko prodala kot win-win situacijo ter si tako zagotovila politično preživetje ter ohranila glavi na ramenih.
