Nomen est omen so govorili stari latinci (»ki so še v gate srali«, bi dodal profesor Lah na Poljanah, ko je hotel biti duhovit), zato bom z imenom počakal do konca, da se duša ne izda takoj. Spet ta duša. Še pred večerom prebiram Plotina (zbrana dela v prevodu Sonje Wiess; Slovenska matica, 2016–2022) in iščem odgovore na uganke stvarstva, ki jih Plotin kot zvesti platonist sistematično utemeljuje v emanaciji Enega. Iz Enega žarči tudi duša, o kateri Plotin razprede vse nianse te človeške in svetovne oblike duha. Ker so zbrana dela zelo obsežna, zajeta v treh debelih knjigah, sem kar poklical dr. Sonjo Weiss (mojo svakinjo), da jo na kratko povprašam, kako je pri Plotinu z dušo goske? V svoji poenostavljeni varianti bi jo uvrstil v sfero »duše sveta« (anima mundi), ki zaobjema vse individualne duše. Ko sem vrtel številko, hočem reči, se s prstom dotaknil imena na pametnem telefonu, je goska v pečici že veselo dobivala zlatorjavo barvo.
Številka je bila nedosegljiva in sem kar napisal mejl. Dobil sem odgovor še isti večer: »Na hitro, kolikor se spomnim, duša, kozmična, vesoljna duša, po Plotinu sega povsod, od meja umskega sveta, kamor usmerja svoj eros, svoj pogled, do živih bitij (od človeka do rastlin) pa še naprej do tega, čemur mi pravimo neživa narava …«
