V njih lahko vidimo, kako je odraščal v stari meščanski hiši, polni knjig, kjer je poleg klasične literature njegova babica hranila tudi stripe, ki jih je njegov oče prebiral kot otrok. Spirou, Tintin in Srečni Luka so tako vstopili v njegovo življenje in s tem oblikovali njegovo najzgodnejše otroštvo.

Kot najstnik se je začel navduševati nad deli Reneja Goscinnyja, pri katerem je občudoval, kako mu je v stripih uspelo povezati humor in različna čustvena stanja. Globoko v sebi je začutil, da bi rad postal stripar, v stripe pa prevedel resnične zgodbe ljudi, ki so ga navdihnile. V prvi vrsti sta to deli Alanova vojna in Fotograf. Za svoje stripe je bil večkrat nagrajen, predvsem na najprestižnejšem francoskem stripovskem festivalu v Angoulemu. Na njem je leta 2020 prejel tudi nagrado za življenjsko delo, pred leti pa smo ga gostili tudi na festivalu stripa Tinta, ki se začne naslednji teden.

Skoraj po pravilu se s stripi ukvarja tisti, ki jih je kot otrok sam bral. V naših krogih ni veliko tistih, ki bi stripe odkrili šele v kasnejšem, bolj zrelem obdobju. Tudi mene so kot otroka razveseljevali, celo tako sem bil navdušen, da sem vedel, da bom nekoč izbral poklic striparja in nobenega drugega. Nekaj let sem sicer bil, priznam, negotov, nisem vedel, ali sem se v zanosu odločil pravilno ali ne, vendar po tridesetem letu ni bilo nobenega dvoma več. V ateljeju v Parizu sem namreč srečal druge avtorje stripov in skupaj smo se seznanili s poklicem profesionalnega striparja ter se med seboj spodbujali. Takrat sem spoznal tudi kopico zanimivih ljudi, ki so me navdihnili do te mere, da sem njihove zgodbe ali življenjske usode prerisal v strip. Eden izmed njih je bil upokojeni ameriški vojak, ki se je boril v drugi svetovni vojni, drugi fotograf, ki je spremljal Zdravnike brez meja v Afganistanu, ko ga je leta 1980 zasedla Sovjetska zveza. Prisluhnil sem jim in nato njihova pričevanja preoblikoval v ilustrirano knjigo. V formi stripa sem oblikoval življenjepise svojih prijateljev. Ti projekti so zavzeli velik del mojega življenja, dokler nisem odkril še drugega, bolj fiktivnega navdiha. Prisluhnil sem otrokom – in sedaj že več kot dvajset let rišem stripe za otroke, ki so med drugim prevedeni tudi v slovenščino.

Težko bi izpostavil samo enega ali nekaj njih, pa še nepravično bi bilo, ker bi zagotovo koga izpustil. Seznam je neskončno dolg, saj sem se rodil v družini, ki je bila resnično »odvisna« od knjig. Kamor koli si se ozrl, povsod so štrlele. To je bil velik privilegij. Starši so me pestovali v naročju, v rokah pa imeli knjigo in brali. Tako sem poslušal njihov glas. Vse te okoliščine so pomembno vplivale na moje življenje. Kakor se sliši nenavadno, sem zaradi knjig tudi raje jedel. Menda sem odklanjal hrano, a ko sem slišal kakšno zgodbo, sem hitro pojedel, kar je bilo na mizi. Tu se pisanje nekako ujame s hrano oziroma z rečmi, ki so zelo primarne. Najprej sem bral otroške knjige, otroške stripe, nato pa klasično literaturo. Postal sem strasten bralec. V tistem obdobju sem veliko gledal tudi filme, vendar kasneje, v nasprotju s knjigami, to razvado opustil. Branja knjig ne bom nikoli opustil, marsikatero prozno delo ali pesem sem se naučil celo na pamet. Prav na tak način in s svojim načinom risanja/pisanja komuniciram z avtorji, ki so mi všeč, tako klasičnimi kot sodobnimi.

To je odvisno od projekta. Ko ustvarjam življenjepise svojih prijateljev, recimo Alanovo ali Lefevrovo (Fotograf), najprej pridejo besede. Te so rezultat dolgih pogovorov, ki jih snemam na magnetofon in so kasneje podlaga za scenarij. Tudi z otroki se pogovarjam, vendar imam v tem primeru že oblikovan scenarij, po svoje vem, kako bo zgodba videti, čeprav me znajo ravno oni pogosto presenetiti, da kakšno zadevo kasneje izpeljem drugače. Otroci namreč postavljajo vprašanja, ki jih odrasli ne znamo več. Še nekaj je pomembno. Pri zgodbah za otroke redno sodelujem tudi z drugimi avtorji; v teh primerih sem celo raje scenarist kot risar. Izjema je strip Sardina v vesolju, ki sem ga tudi zrisal, drugače pa bolj ko ne sestavljam scenarije, nato pa z risarjem komunicirava, kako naprej. Jaz mu pošiljam odtenke zgodbe, on meni risbe, kar je izhodišče za najino izmenjevanje idej. Tako počasi nastaja na tisoče strani stripov. Ravno to je odlična zadeva pri feljtonu, saj si dobesedno prisiljen pisati, če hočeš biti stalni sodelavec. Umetnik s tem postane del širšega sveta, odvisen od drugih in drugi odvisni od tebe … Tvoje delo postane odgovornost, ego se precej zmanjša. Ne gre za posameznika, temveč več členov v verigi, ki se dopolnjujejo in morajo med seboj sodelovati.

Če je umetnik dober, bo sebe in svoj lastni umetniški jezik našel tudi znotraj kolektiva. Kolektiv mora seveda imeti vizijo, posamezniki v njem se morajo spodbujati in ne samo bivati ali izgubljati čas. Nič ne pride samo od sebe. Pomeni tudi neko varnost. Nekam, kamor se zatečeš, ko se znajdeš v ustvarjalni krizi, s katero se sreča vsak resnejši avtor. Meni je to predstavljal atelje des Vosges, ki je v strip vnesel bolj sproščeno risbo in tehtnejše teme ter bil blizu takrat novonastali založbi L'Association. Šestim avtorjem, ki smo se združili pod njeno streho, je zagotovila možnost objavljanja zgodb, ki bi jih sicer lahko objavili precej pozneje. Takratni založniki so namreč menili, da ne bi nagovorile zadostnega števila bralcev. L'Association pa je imela le en cilj: objavljati zanimive zgodbe, ki še niso imele svojih bralcev. Zaradi te smelosti, da se objavijo nenavadne, zelo osebne in za strip neobičajne zgodbe, je ta založniška hiša nekaj posebnega. Jean-Christophe Menu, ki je urednikoval, mi je takoj rekel, da ga Alanova zgodba zanima. To mi je dalo motivacijo, da sem se na glavo vrgel v nekaj, kar počnem še trideset let po tem. Čeprav se je znotraj nje veliko spremenilo, ostajam zvest temu imenu in tej hiši.

Sami sebe nismo poimenovali novi val ali novi strip, to je storil belgijski novinar, ki je prišel v Pariz sestavit biografski zapis o peščici striparjev v ateljeju des Vosges. V pogovorih z nami, opazovanju našega početja in stripih, ki smo jih do tedaj narisali (nekatere tudi že objavili), nas je tako poimenoval, saj je prišel do spoznanja, da smo v svet stripa vnesli nekaj novega. Presenečen je bil nad sproščenim vzdušjem, ki je vladalo med nami, kako smo se posvetovali med seboj, si pomagali pri malenkostih, sodelovali pri knjigah in serijah. Takoj je opazil, da projekte, ki smo jih takrat pripravljali, ne bi bilo mogoče izvesti pri tradicionalnih založnikih, vendar nam to ni vzelo entuziazma, temveč nas je še bolj podžgalo. Zaključim lahko, da sem imel veliko srečo v življenju, da sem v pravem trenutku spoznal ljudi, kot so Joann Sfar, Marjane Satrapi in Lewis Trondheim, s katerimi sem preživljal dneve in dneve v ateljeju in od katerih sem se veliko naučil. Vodili so me njihova nadarjenost, inteligenca, splošna kultura, razgledanost in smisel za humor. Brez tega ustvarjalnega sobivanja bi bil zagotovo drugačen človek in avtor.

Alan Ingram Cope je bil Američan, ki se je rodil leta 1925 v Kaliforniji. Leta 1943 so ga vpoklicali v vojsko in poslali v Evropo. 19. februarja 1945 se je izkrcal v Le Havru v Franciji in že nekaj dni pozneje dobil nevarno nalogo, da do 8. maja od tam do meje med Poljsko in Čehoslovaško pripelje oklepno vozilo. Spoznal sem ga, ko je kot 70-letni upokojenec živel na otočku Ré nasproti mesta La Rochelle. V mojem življenju se je pojavil kot strela z jasnega. Hitro sva se spoprijateljila in začel mi je pripovedovati neverjetne zgodbe iz svojega življenja, ki sem jih snemal na magnetofon. Najbolj me je pritegnila ravno ta iz druge svetovne vojne. Živel je še toliko časa, da je videl začetek nastajajočega grafičnega romana La Guerre d'Alan (Alanova vojna). Nad videnim je bil navdušen. Ponosen. To me je spodbudilo, da sem delo nadaljeval tudi po njegovi smrti. Vsakič, ko mu posvetim kakšno knjigo, se mi zdi, da preživljam čas z njim, da je tu ob meni, da poslušam njegove zgodbe. Z njimi poskrbim, da sem z nekom, ki ga ni več. Med nama se je spletla zares močna prijateljska vez. Počela sva vse mogoče stvari, skupaj plavala, kolesarila, kuhala, nakupovala, razpravljala, igrala klavir … To prijateljstvo je bilo res nekaj posebnega.

Ariol je čista živalska fikcija, za katero se zdi, da je oddaljena od realizma mojih drugih knjig. Vendar je na tem mestu kavelj, saj sem tudi s temi basnimi hotel pripovedovati o vsakdanjem življenju, o zgodah in nezgodah iz svojega otroštva. Izhodišče so moji spomini, ki sem jih preoblikoval skozi nekatera osnovna življenjska pričakovanja, ki se porajajo zelo mlademu človeku. Ariol je zato nastajal zelo dolgo. Lik smo oživili že pred dvajsetimi leti, a je potreboval čas, da se je razvil, da je našel razlog za svoj obstoj. Z njim sem namreč hotel rešiti svet, kakršnega sem poznal, vendar pa ohraniti vse tisto, kar mi je življenje v otroštvu podarilo dragocenega, tako razburljivega kot bolečega. Najbolj zanimivo pri tem se mi zdi, da se otroci – neodvisno od države, kjer prevedejo Ariola, na Kitajskem, v Nemčiji ali v Sloveniji – najdejo v njegovih zgodbah. Veliko je skupnih označevalcev, ki združujejo otroke po svetu ne glede na to, kje ali kdo jih je vzgajal. Ariol torej prinaša univerzalne zgodbe, ki so skupne vsem nam v dobi otroštva in prehodu v odraslost.

Seriji Ariol in Sardina v vesolju sem več let ustvarjal sočasno. Vsak mesec sem za oba stripa naredil približno deset strani. Takoj sem se odločil, da bosta seriji drugačni, popolno nasprotje druga drugi, kot noč in dan. Sardina v vesolju je bolj lutkovnogledališka zgodba, s katero se obregnem ob politične odklone v naši družbi na podlagi izmišljenih, domišljijskih, pogosto grotesknih situacij. Groteska je v tem primeru najprimernejši medij. Vse to sem opisal z raketo, ki je zelo vodljivo in hitro plovilo, ki lahko pristane kjer koli, na svoji poti pa srečuje čudna bitja, podobna ljudem. Tudi zato je Ariol popolno nasprotje Sardine. Malo pripetljajev in veliko psihologije. Veliko razmišljanja, saj je notranje življenje otrok zelo bogato. V stripu z oblački povemo, kaj otrok pove ali kaj si misli. Gre za edini medij, kjer lahko obenem bereš, kaj neki lik govori in misli. Spopad značaja lika s svetom, ki ga obdaja.