Razumljivo, saj piše Valjarević v jeziku, ki je bil tudi moj materni jezik. Veliko kapitalnih del sem prebral v našem nekdanjem skupnem jeziku, ki se je kasneje razdelil na dva jezika z eno dušo. Kljub nekaterim spremembam, s katerimi so ideologi na obeh straneh želeli prikazati, da gre za dva korenito drugačna jezika, je ostal duh nedotaknjen. Srđan je srbski pisatelj in čeprav je bila moja mati Hrvatica, nimam prav nobenih težav z branjem srbskega jezika; včasih se mi zdi ta celo bližji. Kakorkoli že, zame, kot bralca, je vse to še vedno en jezik, tisti, ki smo ga nekoč poznali kot srbohrvaški.
Jezik ima dušo, prevod ji jo lahko vzame. Prevajalec nima moči, da bi to preprečil. V tem primeru je nedvomno tako. Duša je ostala v originalu. Sploh je z dušo tako – samo original šteje. In ko ga enkrat izgubiš, ni poti nazaj. Duša je v podstati, trudi se, a ne more obstati. Trud jo potroši in na koncu opustoši. Čeprav je bila že na samem začetku pusta, ji vseeno ni nič manjkalo. Sliši se grozno, da je duša potrošni material, a pisatelji imamo z njo toliko opraviti, da se nam včasih tako zazdi. Stare duše so bolj zaščitene, ker so šle skozi vse in jim ni več treba toliko trpeti. Vložek je vedno manjši in duša se lahko v miru ohlaja, medtem ko organizem divja, kot da se ne bi hotel pomiriti z dejstvom, da smo vsi nevidni v tem svetu brez duše.