Zvenel je kot glasba iz izgubljenega poglavja serije Twin Peaks. Zvok in podobe so v umetnosti Paige Turner in Leeja Newella neločljivo povezani že v njuni predzgodbi, ko sta skladala glasbo za druge avtorje ali z njo opremljala oglase. Deset let sta nabirala samozavest, se učila in izpopolnjevala na »drugih«, dokler se nista opogumila in nekaj skladb bolj za preizkus, da bi videla, kakšna bo odziv ljudi, objavila na platformi tiktok. Odziv je bil nepričakovan. Prepričali so ju, naj svoje početje nadaljujeta, naj pesmi čim prej izdata na nosilcu zvoka. Vse napisano najlažje ponazorim s transparentom, ki ga je oboževalka v prvi vrsti držala na nedavnem koncertu v klubu Gorilla v Manchestru: »You sound like heaven to me.« (Vajina glasba mi zveni nebeško.)
Kar najprej zbode v oči, je, da sta oba na področju (glasbene) umetnosti dejavna že več kot desetletje, vendar sta bili vajini poti z redkimi stičnimi trenutki bolj kot ne ločeni. Zakaj je na neki točki nastal miselni preobrat in sta si rekla, pa poskusiva skupaj, ter se pred tremi leti poenotila v skupini Sunday (1994)?Lee Newell: Dobro vprašanje. Najpreprosteje povedano, prepustila sva se toku dogodkov, naj naju odpeljejo v svojem tempu. Spoznala sva se na koncertu v Palladiumu v Los Angelesu pred desetimi leti, se spogledala in od takrat dalje drug drugega nisva izpustila izpred oči. Ne ravno prvo, naslednjo noč pa sva že govorila o tem, da bova nekoč ustanovila skupino. Deset kratkih let sva potrebovala, da se je to tudi zgodilo. Ni najprijetnejše poglavje, a odločilni katalizator za ta korak je bila pandemija. Takrat sva zadevo o skupini kot taki končno vzela zares.
Paige Turner: Poleg tega sva pregorela v glasbi, ki sva jo vsak na svojem koncu ustvarjala do tistega trenutka. Brez zadržkov in slabe vesti lahko povem, da sva za preživetje v glasbeni industriji počela vse, kar je vsaj malce dišalo po zaslužku. Preživljala sva se namreč s pisanjem glasbe za druge izvajalce in oblikovanjem sinhronizacij, tedaj pa sva, da bi ohranila ustvarjalni tok, hotela začeti ustvarjati nekaj, kar bi imelo samo najin podpis v žanru, ki je obema najbližje. Skladba Tired boy, ki je do danes najina najbolj prepoznavna pesem, je nastala iz čistega dolgčasa. Bila sva sproščena, nobenih pritiskov ni bilo. Lee me je naučil nekaj najpreprostejših akordov na kitari in od tu je šla vsa zadeva spontano naprej.
