Luka Goršek: Golob ni več predsednik vlade. Mi pa smo samostojna stranka.

Sebi pa verjetno še kakšen poslanski mandat in tudi še kakšno drugo politično funkcijo. Nekdanjega predsednika Mladega foruma, mladinske sekcije Socialnih demokratov (SD), je stranka spomladi prvič postavila na kandidatno listo. Postal je poslanec in Goršek brez zadržkov in mimo mikrofona pove, da je stranki za to hvaležen. To je mogoče razbrati tudi iz intervjuja: največ čustev je pokazal, ko je razlagal, da njegova stranka ni nastala v treh mesecih in da je neprimerno, da se s socialdemokrati pometa, saj v njegovi stranki že trideset let notranjepolitične zadeve obravnavajo na enak način. Goršek je pred tridesetimi leti, torej v časih predsednika Janeza Kocijančiča in glavnega tajnika Dušana Kumra, obiskoval otroški vrtec …

Z njim smo se pogovarjali, ko je parlament ves dan porabil za razpravo o razrešitvi svojega predsednika Zorana Stevanovića in podpredsednice Nataše Avšič Bogovič. Aktualnemu dogajanju v sejni dvorani se ni bilo mogoče izogniti, čeprav je bil rezultat brezplodnih razprav lahko vnaprej predvidljiv, nekoliko manj pa razmislek o tem, kar se dogaja.

»Zoran Stevanović je zelo uporaben strelovod, ves fokus je na njem, in zato se ne ukvarjamo z demografskim skladom, ki se pripravlja v ozadju, in potencialnim plenjenjem po tej poti. Nismo pozorni na to, da smo potencialne gospodarske interese predali Izraelu, in tudi druge, bolj sporne zadeve so v ozadju zaradi nekih napovedi predsednika državnega zbora, da bo obiskal Moskvo, ter podobnih stvari …«

Ampak Stevanovića ste vi sami, opozicija, naredili za strelovod, saj se vendar vi zaletavate vanj!

Potem ko se bo razprava o njem v državnem zboru končala, bo fokus naše stranke drugje. Pozimi nas čaka draginja, ki bi po nekaterih napovedih lahko presegla 13 odstotkov, in takrat bo Zoran Stevanović le še sekundarni lik, s katerim se ne bomo več ukvarjali. Obravnavali bomo teme, s katerimi se koalicija ukvarja precej pavšalno in s kozmetičnimi popravki za znižanje davkov na posamezne surovine.

Kakšna pa bo usoda predloga za razrešitev podpredsednice parlamenta Nataše Avšič Bogovič? Boste o predlogu koalicije za njeno razrešitev glasovali?

Ja, prevzeli bomo glasovnice in glasovali bomo proti.

Zakaj pa?

Ker je to naša dolžnost. Dolžnost poslank in poslancev je, da z glasovanjem izrazijo svoje stališče. In mi ga bomo izrazili.

Ampak predlog za razrešitev podpredsednice, ki pripada opoziciji, je podala parlamentarna večina, koalicija. Parlamentarna večina lahko izbere ali razreši katerega koli parlamentarnega funkcionarja, tudi opozicijskega. Kakšen smisel ima torej glasovati o tem njenem predlogu?

Mi želimo izraziti nasprotovanje njeni zamenjavi.

In se s tem ujamete v nastavljeno igro, ko parlamentarna večina svojevoljno odloča o tem, kdo bo opozicijski podpredsednik državnega zbora.

Potem tudi o Stevanoviću ne bi smeli glasovati?

Dušan Kumer, nekdanji poslanec in nekdanji glavni tajnik vaše stranke, je zgrožen nad delovanjem parlamenta. Pravi, da je parlament slika avtoritarne države, da je samo še glasovalni stroj, da poslanci glasujejo, kakor jim naročijo vodstva strank, da niso pripravljeni na seje, opozarja na nizko kulturo dialoga in tako dalje. Kumer pravi, da opozicija v takem parlamentu nima kaj iskati.

Dobili smo mandat, da v parlamentu izražamo svoja stališča, in če bi se zatekli v obstrukcijo, ljudje verjetno ne bi bili navdušeni. Zelo hitro bi se sprožil val kritik, da ne opravljamo dela, za katero so nas volilci izvolili. Se pa popolnoma strinjam z gospodom Kumrom, da je kultura dialoga padla, da ni prave vsebine in da se je kakovost kadrov v državnem zboru v primerjavi s kakovostjo kadrov iz časov, ko je bil on poslanec, močno znižala.

SD je stara stranka, ima zelo dolgo, tudi obremenjujočo zgodovino in zveste, a stare člane. Vi pa ste mlad politik. Kako je delovati v stari stranki?

Morda bi bilo takrat, ko sem se odločil, da grem v politiko, bolj oportuno, če bi se včlanil v nastajajočo SMC, ki ji je že v času nastajanja kazalo, da bo dosegala boljši volilni rezultat, kot ga je takrat dosegala SD. Podpora SD je bila v tistem času v javnem mnenju pri petih, šestih odstotkih. Takrat je nastajala tudi Levica. Toda z vstopom v SD sem želel graditi svojo politično identiteto, ki pa je bila socialdemokratska.

Kaj pa je to, socialdemokratska identiteta?

To, da brezpogojno podpiramo vse javne servise. V prihodnje bo to naša največja bitka glede na to, da bodo z interventnim zakonom zamajali javne finance. Privatizacija javnega sektorja poteka tako, da ga najprej prikažeš kot neučinkovitega, nato pa začneš njegovo postopno privatizacijo. V zdravstvu zadnjih deset let ta proces že pospešeno poteka.

Nikoli nisem bil v dilemi, kaj naj zagovarjam. Drugo vprašanje pa je, ali sem se strinjal z vsem, kar je zastopala SD. Seveda se nisem, sem pa razumel, da lahko politiko stranke spreminjaš in razvijaš od znotraj. Članom našega podmladka vedno pravim, da se jim ni treba stoodstotno strinjati z vsem, kar dela stranka, tukaj smo zato, da poskušamo usmerjati strankino politiko. Po navadi je Mladi forum imel v predsedstvu stranke enega člana, mi pa smo na zadnjem kongresu SD dobili tri člane in položaj podpredsednika stranke. Dokazali smo, da nismo močni samo teoretsko, ampak smo tudi naredili, kar smo si zadali. Ja, SD je starejša stranka, vendar ima močan podmladek, pravkar je dobil novo vodstvo, vendar se da spreminjati tudi najbolj etablirane in stare stranke.

Zakaj z Luko Mescem nista v isti stranki? Vidva sta ista generacija, med vama je samo šest let razlike.

Zato ker sem jaz socialni demokrat. Jaz, recimo, drugače kot on gledam na položaj espejevcev, na položaj dela gospodarstva. Oni so se identificirali kot socialisti, vendar pa obstaja razlika med socialno demokracijo in ekosocializmom, kot ga zastopa Levica. Mi večkrat, ko gre za espejevce, zagovarjamo stališče, da bi morali biti do njih bolj razumevajoči. Seveda bi v nekem idealnem svetu radi omejevali prekarno delo, to je naša agenda, ampak tam, kjer to ni mogoče, kjer obravnavamo položaj nekoga, ki se je zavestno odločil, da bo delal kot samostojni podjetnik, je treba razumeti tudi njegov položaj, ko se tak človek poškoduje, je na bolniški ali se sooča z določenimi tegobami.

Ne morete vendar reči, da je odnos do samostojnih podjetnikov tisto, kar definira samostojno pozicijo SD in samostojno pozicijo Levice.

Ne, različni smo si tudi v odnosu do zasebne lastnine. Levica v Berlinu danes zagovarja nacionalizacijo stanovanj tistih, ki so si jih nakopičili, in bi radi s tem mehanizmom regulirali cene stanovanj. Tega mi nikoli ne bi podprli, če bi to prišlo na dnevni red pri nas. Menimo, da morajo ostati v javni lasti vsa najpomembnejša infrastrukturna podjetja, kot so pri nas Telekom, Pošta, Petrol, čeprav so ga v času tretje Janševe vlade deloma privatizirali. Po drugi strani pa je privatizacija BTC primer dobre prakse. Infrastrukturna podjetja morajo biti v javni lasti, pri vseh drugih pa je treba oceniti, ali je smiselna privatizacija po poti, kot je to potekalo v BTC.

Med SD in Levico ni mogoče opaziti kakšnih prav velikih razlik v vaših politikah, še najbolj se razlikujete po načinu delovanja. Levica včasih zagovarja kakšne radikalnejše rešitve, vendar v isti smeri kot vi. In glasnejši so od vas.

Zato pa je moje osebno mnenje – poudarjam, da gre za moje osebno mnenje! –, da bi se ti dve stranki enostavno morali združiti. Socialni demokrati in Levica bi bili veliko močnejši politični subjekt, če bi razumeli, da razlike med nami na posameznih segmentih niso tako velike, da bi zaradi njih delovali kot ločene politične stranke, in bi se združili. Skupaj bi morali priti do dogovora, kakršen je nastal takrat, ko je nastala Združena lista socialnih demokratov. Naslednje volitve bodo najpomembnejše volitve do zdaj, saj se je Janez Janša še četrtič odločil, da bo poskušal vzpostaviti nekakšno drugo republiko. Zato bi bilo pametneje, da se poenotimo in nastopimo skupaj, saj bomo tako močnejši. Tudi po zadnjih volitvah vidimo, kaj se je zgodilo. Nastajale so nove stranke, volilno telo se je razdelilo, in tudi če so prejele samo po dva ali tri odstotke glasov, je bilo to dovolj, da nismo dosegli novega mandata.

Zakaj se vam je zdelo primerno poudariti, da je potreba po združitvi SD in Levice vaše osebno mnenje?

Zato ker morda tega mnenja z menoj ne delijo vsi v moji stranki. Verjamem, da tega mnenja tudi ne delijo vsi v Levici. Tam verjetno obstajajo ljudje, ki bi se za to odločili, in ljudje, ki tega ne bi naredili. Pri nas je enako. En del stranke bi to podprl, pri marsikom pa bi se pojavilo veliko pomislekov.

Če pogledamo v preteklost, ugotovimo, da je za socialdemokracijo glasovalo zares veliko ljudi leta 2008. Takrat je bil predsednik stranke Borut Pahor, SD je volilo 320.000 ljudi, potem pa je SD zbirala po sto tisoč glasov, raje deset tisoč manj kot več. SD torej od leta 2008 naprej vedno igra v drugi ligi. Zakaj?

Samokritično bi rekel, da zato, ker v imenu državotvornosti vedno vstopamo v koalicije z liberalnimi strankami. Ko poskušamo v njih uveljaviti lastno agendo, se nam zgodi, da učinkujemo kot nekdo, ki nagaja, in se od svojih idej prehitro umaknemo. Mislim, da bi morali pri njih bolj vztrajati, če verjamemo v socialno demokracijo. Gre za idejo, ki bi jo morali implementirati ravno v teh časih, ko je svet pred velikimi prelomnicami.

Tudi krščanski demokrati stalno igrajo v drugi ligi, vendar pa na desni v prvi ligi vedno nastopa SDS, na levi pa vsakič znova kakšna druga stranka in to nikoli ni SD.

V začaranem krogu smo, javnomnenjske ankete precej vplivajo na oblikovanje javnega mnenja, ljudje se pač identificirajo z zmagovalci ali potencialnimi zmagovalci. Če je nekdo tri mesece pred volitvami prvi ali drugi, bodo ljudje izbirali med prvim in drugim. Že leta 2022 in tudi pred temi volitvami sta bila Janez Janša in Robert Golob predstavljena kot edina možna izbira, to je bil velik narativ. Stvar diskusije je, ali je napaka manjših strank, bodisi SD bodisi NSi, da se ne pozicionirajo tako, da bi jih ljudje dojeli kot alternativo, je pa dejstvo, da se vedno ustvarjata dva lika, ki sta antipod drug drugemu.

Ampak SD to igro sprejema, vaš predsednik Matjaž Han ni nikoli rekel: »Tukaj sem še jaz, gospodje.« Ali pa tovariši.

Saj sem rekel, da bi morali bolj agresivno riniti naprej lastno agendo in jo predstaviti ljudem.

Mimogrede, ali se v stranki še naslavljate s tovariši?

Za zaprtimi vrati se še vedno naslavljamo s tovariši, v javnosti pa to bolj uporablja starejša generacija, mlajša ne več.

Ker je to staromoden naziv?

Ne, ni staromoden, a mlajša generacija je šla v korak s časom.

Za politiko stranke je značilno to, kar ste uvodoma sami odprli, namreč odnos do podjetništva in podjetnikov. Toda interes podjetnikov zastopata tudi SDS in NSi in volilno smetano v tem delu volilcev so pobrali oni. Zakaj ne vi?

Ker so bili oni precej uspešnejši pri oblikovanju narativa, da levosredinska vlada ni pravilno naslovila gospodarstva in samostojnih podjetnikov. Narejene so bile napake, tudi glede espejevcev, kjer so se zviševali prispevki, kasneje pa so jih vračali na prvo stopnjo. Celotna vlada je priznala to napako, a je bilo prepozno, narativ, da levosredinska vlada ne dela za gospodarstvo, se je že uveljavil.

Pomembneje: ne mislim, da bi stranka socialnih demokratov morala primarno nagovarjati gospodarstvo ali espejevce. Mi imamo precej drugih, pomembnejših vprašanj, na primer, v kateri fazi razvoja je umetna inteligenca in kako prevzema delovna mesta. Razumeti moramo, kako bo potekal ta proces v prihodnosti, da se nam ne bi zgodilo, da bi delovno silo nadomestila umetna inteligenca, ljudje pa bi ostali brez prihodkov. Nekatere države se že pripravljajo na to, da bodo začele uvajati univerzalni temeljni dohodek. Mi smo dali to vprašanje na dnevni red v letih 2016 in 2017, vendar je v naslednjih letih razprava o tem zamrla.

Naslednje vprašanje, ki je tudi pomembnejše od zagovarjanja samo gospodarskih interesov, je prilagajanje podnebni krizi. Ta kriza klesti tudi po gospodarstvu, po vseh državljanih in predvsem starejše omejuje pri gibanju. Poglejte, kaj se je dogajalo zadnje tri mesece: sedemdeset-, osemdesetletnik pri 35 stopinjah ne more brez takega tveganja zapustiti stanovanja kot nekdo, ki je star 40 let, pa še on se nevarno izpostavlja vročini. Samo premožnejši si lahko privoščijo zeleni prehod in si na strehe postavijo sončne panele, finančno ranljivi pa ne. Plin bo vedno dražji, vsi energenti bodo vedno dražji. Edini odgovor na to, da se ta država energetsko osamosvoji, je zeleni prehod. Včasih je bila Kitajska negativen zgled onesnaževanja ozračja, danes je eno od gospodarstev, ki najhitreje izvaja zeleni prehod.

Ta vprašanja bi morala definirati nas, socialne demokrate, po njih bi morali biti prepoznavni, ne samo po zagovarjanju gospodarskih interesov nekoga. Če zelenega prehoda ne bo, bomo vsako leto iskali dodatna sredstva, da bi blažili posledice eskapad nekega norega Trumpa, ki napade Iran, zaradi česar trpijo tako gospodarstvo kot vse državljanke in vsi državljani. Mimogrede, te desničarske politike naša vlada podpira, zdaj pa se čudi, ker so cene poletele v nebo.

Po volitvah se je izkazalo, da je bil volilni rezultat SD slab, saj ni dosegel pričakovanj stranke. Takrat ste napovedali analizo volitev. Ali ste jo opravili?

To še sledi. Počakali bomo še na lokalne volitve, ki so za našo stranko zelo pomembne. Na zadnjih lokalnih smo na levi sredini mi dobili največ svetnikov in svetnic ter županov. Ciljamo na to, da izboljšamo ali pa vsaj ponovimo ta rezultat. Naš cilj je osvojiti mestna središča. Po lokalnih volitvah bo čas za neko resnejšo analizo tako državnozborskih kot tudi lokalnih volitev.

Tudi v Ljubljani bomo poskušali to mesto s številnostjo naših svetnikov, ponudili pa bomo tudi kandidata za župana, bolj približati povprečnemu Ljubljančanu in Ljubljančanki. Vidimo, da je naša Ljubljana postala precej turistično mesto, cene pa so temu primerne. Povprečen Ljubljančan se precej bolj spopada z draginjo kot prebivalec kakšnega manjšega slovenskega mesta. Ljubljana bo imela v prihodnosti precej težav tudi z razgretostjo. Vem, da mesto nosi naziv zelene prestolnice Evrope, a to so titule, ki se bodo morale še nadgraditi. Nekateri trgi in ulice bi lahko bili precej bolj zeleni, kar prispeva k zniževanju temperatur …

Rekli ste, da boste predlagali svojega kandidata za župana. Koga pa?

Prihodnji teden imamo na to temo še en pogovor. Vse progresivne sile v Ljubljani smo pozvali, da se sestanemo za skupno mizo in da bi se poenotili, da se ne bi ponovilo, kar se je zgodilo na parlamentarnih volitvah, ko so se rezultati tako razdrobili, da je na koncu zmagala desnica. Na naš prvi poziv se je odzvala samo Svoboda, Levica pa se sestanka ni udeležila, potem so nekateri pogovori stekli naprej, zato moramo zdaj videti, na kakšen način se lahko poenotimo, nato pa bo občinska organizacija sporočila, kdo od posameznikov iz SD bi lahko bil naš kandidat.

Bi lahko bil ali bo kandidat?

To je stvar diskusije, za zdaj stremimo k temu, da bomo dali svojega kandidata.

Anton Rop, ki je tudi kandidat za župana, je bil včasih vaš član. Zakaj ne podprete njega?

Kolikor je meni znano, je pogovor tekel o tem, nakar je gospod Rop izrazil stališče, da bo šel na volitve samostojno in s svojo listo. Odklonil je, da bi šel z nami v kandidaturo.

O tem, da bi podprli kandidaturo sedanjega župana, gospoda Jankovića, pa ne razmišljate?

Saj pravim, da o vsem tem še potekajo pogovori. Prihodnji teden se bodo vodje lokalnih organizacij pogovorili. Pobudnik tega sestanka je bil Marko Koprivc, ki je predsednik našega mestnega odbora.

Prejšnja, torej Golobova koalicija je štela 53 poslank in poslancev, sedanja leva sredina ima skupaj 40 poslancev. To je eno četrtino manj poslancev. Kaj je šlo narobe?

Rekel bi, da si je nekdanja vodilna stranka v tej koaliciji precej zadev interpretirala nekoliko po svoje. Predsednik nekdanje vlade je zahajal v konflikte, ko smo se mnogi spraševali, ali je narativ, ki ga je postavil, pravilen. Tudi on je marsikdaj, na žalost, odklanjal vprašanja novinarjev, znašel se je v dvobojih z ljudmi, ki so se podali v politiko zato, da bi prispevali nekaj dobrega – tu imam seveda v mislih Tatjano Bobnar –, nekatere bitke so bile enostavno odveč. Videli smo tudi verbalni dvoboj z zdravniki, omenjal sem tudi napako pri samostojnih podjetnikih. Ljudje so vse to predolgo spremljali. Mislim, da naše volilno telo tega ne nagrajuje. Naše volilno telo je deloma ostalo doma. Žal jih nismo dovolj prepričali z nekaterimi konkretnejšimi ukrepi. Je pa treba poudariti, da sta članici te koalicije, ki danes zagovarja Zorana Stevanovića, stranki, ki sta dobesedno ukanili svoje volilce. Ena je celo podpisala izjavo, da ne bo šla v koalicijo z Janšo, in imamo Logarja, ki je trdil, da ne bo šel v koalicijo niti z Janezom Janšo niti z Robertom Golobom.

Ali je to, kar razlagate o napakah, ki so bile storjene, vaše osebno mnenje ali je ocena stranke?

To je moje osebno mnenje. Na te zadeve sem pogosto opozarjal še v prejšnjem mandatu, dobil sem jih tudi po glavi, vendar pa ostajam prepričan, da lahko naša stranka preseže to, da smo večni postreščki neke liberalne stranke, le tako, da začne izražati svoja stališča. Ljudje ne morejo vedeti, kaj naša stranka zagovarja, če smo tiho. In če molčiš, dogajajo pa se nepravilnosti, potem si zanje soodgovoren. Socialni demokrati smo odrasla stranka. Razumemo, da je treba funkcionirati državotvorno. Ampak na koncu nas to stane pri našem rezultatu. Ljudje ne volijo več državotvornosti, žal. Državotvornost ne zadostuje za boljši volilni rezultat, volilci morajo poznati tvojo agendo, ideje, vedeti, kaj boš najprej naredil, ko boš prevzel oblast. Ko smo poskušali izraziti nekaj od teh stvari, smo jih hitro dobili po glavi, ker smo učinkovali kot nekdo, ki slabi koalicijo.

Kako bi danes ocenili njeno delovanje? Z ocenami od 1 do 5.

Tri. Nekaj stvari smo dobro naredili. Navsezadnje smo zagotovili sredstva za gradnjo novih stanovanj, in to bo izkoriščala tudi ta vlada. Storjene pa so bile tudi napake, za katere se marsikdo ni opravičil.

Če opazujemo dejavnost in stališča levih opozicijskih strank, bi rekel, da imata Svoboda in Levica pogosto bolj skladna stališča, SD pa odstopa. Ali je ta vtis pravilen?

Vtis je pravilen, vendar to ne pomeni, da se mi želimo načrtno distancirati od Svobode ali Levice. Enostavno določene aktualne zadeve vidimo drugače, opozarjamo, da se je treba bolj premišljeno in zadržano odločati o interpelacijah, da ne bomo že na začetku iztrošili vseh mehanizmov, ki jih lahko uporabimo proti tej vladi. Za primer se bom dotaknil pravosodnega ministrstva, ki ustanavlja zelo škodljiv organ, ki so ga poimenovali SKOK. Zavračamo to, kar poskušajo narediti, vemo, da bodo spremembe podaljšale trajanje določenih sodnih procesov, jih celo vrnile v fazo, ki bo nekaterim omogočila, da se rešijo zapora, ampak ne moremo vložiti interpelacije zoper pravosodnega ministra, še preden nam bodo znani učinki tega njegovega organa, čeprav jih lahko že zdaj predvidimo.

Enako velja za ustavno obtožbo predsednika vlade, poslušali smo kritike, ker se ji nismo pridružili, mi pa smo zanjo izvedeli uro ali dve, preden so jo naznanili. Ustavna obtožba je resen mehanizem. Če je ne moreš podpreti z zadostnim številom glasov poslancev, je bolj smiselno vložiti interpelacijo in upati, da boš tudi z druge strani lažje pridobil kakšen glas podpore. Prej se bodo poslanci morda obrnili proti svojemu ministru kot pri ustavni obtožbi proti premierju, kjer vemo, da ji, če uspe, v naslednji fazi sledijo volitve …

Zavrnili ste tudi sodelovanje v vladi v senci.

Nekdo pravi, da želi delati skupno zgodbo, potem pa gre z vlado v senci sam v medije, postavi pogoje za sodelovanje, mi pa naj bi to sprejeli? Mi tega ne razumemo.

Robert Golob pač tako funkcionira …

… kar je tudi eden od razlogov, zakaj je nekdanja koalicija izgubila volitve. Če bi z vlado v senci mislili resno, bi se stranke o njej uskladile in bi Golob, Han in Mesec stali skupaj na novinarski konferenci in jo predstavili. Robert Golob ne bi postavljal pogojev, kdo bo v njej sodeloval, ampak bi povabil naše strokovnjake, da sodelujejo v njej. On ni več predsednik vlade in mi smo samostojna stranka, mi imamo svoje strokovne svete, ki delujejo ves čas, ne le takrat, ko smo v opoziciji. Že trideset let funkcioniramo na enak način. Vodili smo vlado, bili smo v več koalicijah, da bi preprečili, da bi desna politika vodila to državo. Mi nismo nastali v treh mesecih in nismo ljudi rekrutirali po vseh možnih občinah, da bi naredili politično stranko. Ni treba, da nas kdo uokvirja.

Kakšen je vaš odnos do Janševe vlade?

Pred štirimi leti sem si zaželel, da se ne bi več ukvarjal s človekom, ki bi že moral biti v političnem pokoju. S svojo polarizacijo je naredil toliko škode državi, da bi bilo prav, da bi se umaknil. In potem pride njihov argument, češ, ljudje pa ga nagradijo. Žal. Vedno mu jih uspe čustveno nabiti z agendo, ki to ni več.

Svet stoji na izjemnih prelomnicah, mi pa imamo na oblasti populista, ki je vsebinsko izpraznjen, nič novega ne more ponuditi, celo zagovarja teorije zarote, zanika znanstvena dejstva …

Ni edini populist, ki je na oblasti, vedno več jih je.

Drži. Problem evropske levice je, da ne razumemo, da moramo vztrajati pri svojih politikah in preprečiti, da se zgodi to, kar se je zgodilo v Veliki Britaniji, ko je prišel na oblast Starmer in začel prakticirati zelo nesocialdemokratsko politiko. Izvoljen je bil, da bi izvajal socialdemokratsko politiko, na koncu pa se je precej približal Tonyju Blairu. Ne moremo pričakovati, da bomo ohranili svoj politični kapital, če se izneverimo lastni ideji. In na koncu pridejo na oblast taki ljudje, kot je Janez Janša.

O odnosu do Janševe vlade je treba vprašati politika, ki je podpredsednik SD, ker nastaja vtis, da bi socialdemokrati vendarle bili pripravljeni sodelovati z njim. V nasprotju s Svobodo in Levico, ki to vnaprej zavračata.

Naša stranka to posluša že dvajset let. In še vedno se to ni zgodilo. Po malem sem že sit tega, da se konstantno pogovarjamo o tem. Mi ne bomo sodelovali pri prepovedovanju izobešanja zastav, spreminjanju himne, pri tem, da bomo zaničevali Primorce in Prekmurce s spremembami imen praznikov. Želel pa bi si, da bi lahko kdaj projektno sodelovali s kakšno drugo stranko z druge strani političnega pola. To bi bilo normalno in mislim, da to ljudje pričakujejo od vseh strank.

Kdor ne dela, naj ne je! Se strinjate?

Ne, jaz se s tem ne strinjam. Mislim, da gre za starejši slovenski pregovor, ko so bili časi drugačni, kot so danes. Vsakomur morajo biti zagotovljeni osnovni življenjski pogoji, da lahko preživi. Nismo vsi rojeni pod srečno zvezdo, niso vsi privilegirani, ljudje se lahko znajdejo v okoliščinah, ko moramo razumeti, da jim ustvarjanje in s tem preživetje ni zagotovljeno.

Tole je bilo pravzaprav referendumsko vprašanje o upravičenosti do socialne pomoči. Vaš odgovor je veliko bolj kompleksen, kot je zastavljeno populistično vprašanje. Kako ga boste pojasnili volilcem?

Koalicija si je za posvetovalne referendume izbrala taka vprašanja, pri katerih je mogoče pričakovati, da se bo večina strinjala z impliciranimi tezami, čeprav so problemi bolj kompleksni. Mi imamo zelo nizko brezposelnost, znaša okoli štiri odstotke. Med brezposelnimi je precej takih, ki so invalidni in ne morejo delati. So tudi izobraženi ljudje, ki ne dobijo takoj zaposlitve, ki si jo želijo. Vsak človek mora imeti pravico do nekega obdobja, ko išče zaposlitev, ki je njemu primerna, saj od nekoga, ki se je izobraževal več let, ne moremo zahtevati, da takoj sprejme prvo službo, ki mu je ponujena. So pa tudi ljudje, ki izkoriščajo socialno pomoč, ampak saj imamo mi že zdaj postavljene mehanizme za take primere.

To, kar zganja desna politika, je populizem, njen cilj je razdeliti narod. Deli in vladaj! Enako velja za odvzem volilne pravice tujcem iz tretjih držav na lokalnih volitvah. V ozadju pa so veliko pomembnejša vprašanja, o katerih sem prej govoril. Slovenija ima zaradi podnebne krize največ škode na prebivalca v Evropi, okoli 9000 evrov znaša na prebivalca. Gre za podatke od leta 1988 do danes. Za nami je Luksemburg, kjer škoda na prebivalca znaša okoli 2900 evrov. Škoda bo naraščala, mi temu nismo prilagojeni, oni pa se ukvarjajo s tem, da bi odvzeli volilno pravico na lokalnih volitvah ljudem, ki niso državljani EU. To so nesmisli!