Hawa Hassan​, somalsko-ameriška avtorica: Kako preživeti vojno in dobro jesti

​Najprej je družina živela v begunskih taboriščih v Keniji. Oče se je vrnil v Somalijo in ga je od takrat videla samo enkrat. Ločili pa so jo tudi od družine in jo preselili na zahodno obalo Amerike v Seattle, kjer je hodila v šolo. Tam je odkrila eno od svojih življenjskih poti. Po spominu je začela rekonstruirati družinske recepte, s katerimi se je ponovno srečala petnajst let kasneje v Oslu, ko se je sestala s svojo družino, ki je dobila zatočišče na Norveškem. Iz te izkušnje nastajajo knjige o afriški kuhinji, televizijske oddaje in podjetje Basbaas za izdelavo afriških omak. Na začetku novega tisočletja je nekaj časa živela v Sloveniji, kjer je njen fant igral v košarkaškem klubu. Pred kratkim je bila v Ljubljani, kjer je v Centru Rog predavala o tem, kako migrantska kulinarika na novo opredeljuje kulturne meje.

Jaz sem stranski produkt državljanske vojne. Konec osemdesetih let sem bila rojena v Somaliji. Sem Afričanka. Od petega leta pa sem odraščala najprej v begunskem taborišču v Mombasi v Keniji, potem pa v Nairobiju. Skupaj z devetimi drugimi begunci so me od tam preselili v Seattle v Združenih državah Amerike. Ob selitvi sem imela sedem let. Moja družina je tam ostala še dolgo časa in odšla po drugih poteh. Ideje, ki jih nosim s seboj, sem pobrala skozi zelo nemirno življenje, ki se je tako rekoč začelo z begunstvom pred vojno. Sem kot drevo z mnogimi vejami. Na meni je zraslo vse mogoče in življenje od otroških let naprej je pustilo mnogo sledi. V sebi pa nosim zgodbe iz veliko krajev, kjer sem živela. V devetdesetih letih so me ljudje čudno gledali. »To dekle je živelo v tako veliko krajih in je živelo tako veliko življenj.« Ampak v resnici sem somalsko dekle, ki je bilo rojeno sredi vojne in je dobilo priložnost, da živi različna življenja.

Zdaj je tako, začela pa sem ravno nasprotno. Jaz sem najstarejši otrok od desetih. Bila sem polna resentimentov. »Jaz moram kuhati za vse?« Uprla sem se. »Ne. Ne bom. Sami si kuhajte!« In nisem. Niti v Somaliji niti v Keniji. Potem pa sem novembra 1993 sama prišla v Seattle. Sama, brez družine. Stanovala sem pri tujih ljudeh. Zagotavljali so mi, da bo moja družina prišla za menoj. Ko sem čakala, da pridejo, sem igrala vlogo lepo vzgojene najstarejše hčerke, ki čaka svojo družino. Čistila sem stanovanje ljudi, pri katerih sem živela. Kuhala sem in pospravljala. »Ko pride mama, ji hočem pokazati odlično spričevalo,« sem si govorila. Hodila sem v osnovno šolo in čakala. Čakala, da pridejo. Minevali so meseci, minilo je leto, moje družine pa ni bilo. Ko sem zaključila osnovno šolo, pa mi je kapnilo. Politično ozračje se je spremenilo. »Hej, moja družina v resnici ne bo prišla za mano. Punca, ti se moraš asimilirati. Pozabi na to idejo kuhanja tradicionalnih jedi. Asimiliraj se.« Celotno osebnost zglednega somalskega dekleta sem v trenutku odložila. Začela sem delati na tem, da postanem Američanka. Naslednja leta sem se odločno upirala vsakršni ideji, da sem Somalka. Niti približno ne. Morala sem preživeti. »Jaz sem Američanka kot vsi drugi,« sem si govorila. Nič drugega ni bilo važno. Delala sem kot fotomodel in se preselila v New York.