Njen oče je bil tradicionalni ribič, reka pa je bila zanjo kot mati, ki skrbi zanjo. Že kot otrok se je naučila brati vodo. Črni madeži na gladini niso bili le ekološki problem, temveč so zanjo pomenili lakoto. Ko je videla nafto v reki, je vedela, da tisti dan v hiši ne bo hrane. Pri 16 letih je bila priča ogromnemu razlitju nafte, ki je pobilo na tisoče živali in prisililo stotine družin k selitvi.
Ta dogodek je v njej vzbudil spoznanje, da naftna industrija, ki obljublja napredek, v resnici uničuje temelje njihovega življenja. Ko je na poti na fakulteto opazila plakate, ki so promovirali fracking, sploh ni vedela, kaj to je, a se je začela udeleževati sestankov lokalnih združenj. Kljub svarilom staršev, da je takšno početje v Kolumbiji smrtno nevarno, je ustanovila mladinsko skupino Aguawil. Hodila je od vrat do vrat in ribičem ter kmetom v preprostem jeziku razlagala tehnične nevarnosti tega postopka.
Zaradi svoje odločnosti je prejela številne grožnje s smrtjo, leta 2022 pa so na njen dom vdrli oboroženi moški. Da bi si rešila življenje, je morala začasno pobegniti v Francijo. Kljub temu ni odnehala, vrnila se je v Kolumbijo in nadaljevala boj na nacionalni ravni. Njena vztrajnost je bila ključna, da je Ecopetrol (državno naftno podjetje) ustavil projekte, ustavno sodišče pa je potrdilo kršitve pravic njene skupnosti. Yuvelis Morales Blanco danes pravi, da ne brani le reke, ampak svojo družino, saj je reka del nje same. Njen uspeh pa je dokaz, da lahko tudi hči ribičev premaga politične in gospodarske gigante.