Med drugim so pospešeno gradili vojne ladje ter vojaška letala, kar je bilo z Versajsko mirovno pogodbo iz leta 1919 izrecno prepovedano. Poleg tega so veljaki vladajoče nacionalsocialistične stranke s kanclerjem Adolfom Hitlerjem vse bolj na glas govorili o potrebi po popravi nekaterih krivic izhajajočih iz omenjene pogodbe. Grožnjo miru so med drugim predstavljale tudi nemške zahteve po priključitvi čeških Sudetov in celotne Avstrije (oboje so z blagoslovom zahoda uresničili leta 1938) ter vrnitvi nekaterih odvzetih kolonij. Zaradi tega je ves svet z zanimanjem in napetostjo čakal napovedan Hitlerjev govor pred zborom svoje stranke v Berlinu dne 30. januarja 1937, saj naj bi ta vseboval tudi pomirjujoče besede in neke vrste recept za utrditev svetovnega miru, a ga niso dočakali. Hitler je zahod v svojem govoru med drugim okaral, da obsoja le nemško nacistično revolucijo, po njegovem veliko nevarnejšega širjenja komunizma pa ne. »Demokratske države narodnemu socializmu očitno zamerijo, da ni pobil toliko svojih nasprotnikov, kot je to storil komunizem,« je med drugim dejal Hitler, ki je vendarle predstavil tudi mirovni načrt, v skladu s katerim naj bi svetovni mir temeljil na trajnem redu pri vseh narodih, na medsebojnem spoštovanju življenjskih pogojev, na preureditvi Zveze narodov ter na zagotavljanju popolne enakopravnosti med narodi, z izjemo judovske skupnosti. V dneh po tem njegovem dvournem govoru je bil ves svetovni tisk poln obsežnih komentarjev. Angleški ter ameriški listi so skoraj brez izjeme odklanjali Hitlerjeva stališča, medtem ko francoski do nekaterih poglavij niso bili tako kritični.

Hitler je govoril in ni nič povedal

V Ljubljani, 3. febr. Eden in Blum sta svoja govora spravila pod streho, na vrsti je bil Hitler. V soboto, na četrto obletnico prihoda narodnih socialistov na oblast, je nemški diktator odgovoril zahodni demokraciji.

Hitlerjev govor je trajal dve uri. Namenjen pa ni bil toliko zunanjemu svetu kakor lastnim ljudem; to se vidi iz dikcije, iz posameznih točk in ne nazadnje iz tona tega govora.

Vsi svetovni listi, tudi angleški (ki navadno z Nemci drže), so si edini v tem, da je Hitler mnogo govoril, a le malo povedal. In vendar živimo v tako napeti dobi revolucij, sovraštva med narodi in prenapetega nacionalizma, da bi bila baš prava Hitlerjeva beseda čudeže storila. Te Hitlerjeve besede ni bilo.

Hitler je med drugim dejal, da je bila Nemčija petnajst let gobavec med narodi in da je to sramoto odpravila obnova nemške armade. Drži! Vprašanje je le, za kakšno ceno! Poznavalci razmer trde, da so Nemci v teh štirih letih vrgli v oborožbo več sto milijard dobre valute! Danes Nemci nimajo ne samo presnega masla, tudi krompirja, sladkorja in kruha jim že manjka — pa ne zato, ker so brez kolonij, temveč ker so ves denar pometali topovom in bombam in letalom v nenasitna žrela. (…)

Dalje je Hitler svečano preklical prisiljeni nemški podpis pod izjavo, da je Nemčija kriva svetovne vojne.

Preklicati je lahko — vprašanje je le, ali je s tem tisto, kar kdo prekliče, res postalo neresnično. Ni dvoma, da je bila ta točka versajske mirovne pogodbe žaljiva in poniževalna za Nemčijo, in da že zato ni bilo prav, da so jo francoski šovinisti s pomočjo Angležev izsilili v mirovno pogodbo. To pa kajpak še ne pove, da bi bili Nemci nedolžni svetovne vojne; baš nasprotno! Če je bila katera vlada posebno kriva, da je prišlo do največjega klanja v svetovni zgodovini, je bila to nedvomno Viljemova vlada g. Bethmanna-Hollwega — tistega Bethmanna, ki je cinično dejal, mereč na Belgijo, da so pogodbe zgolj krpe papirja. Nemška vlada je bila leta 1914. — razen avstrijske! — edina na vsem svetu, ki ni po nobeni ceni hotela pristati na to, da se sarajevska tragedija razsodi pred mednarod­nim razsodiščem v Haagu; nemška vlada je bila tista, ki je hujskala avstrijsko vlado, naj se ne zadovolji z izjavo beograjske vlade (…)

A z nemško vlado je bil nemški narod. Saj je imel svoje svobodno izvoljene poslance v berlinskem parlamentu — in vendar v vsem državnem zboru ni bilo ljudskega zastopnika, ki bi bil nastopil zoper Viljemovo in Bethmannovo blaznost, niti socialni demokrati ne! (…)

Dalje je Hitler dejal, da Nemčije poslej nobena razprtija več ne loči od Francozov in da je zdaj konec njegovih »nepričakovanih« odločitev.

Oboje bi ves svet z veseljem in zadoščenjem sprejel na znanje, če bi le mogel verjeti. Ali ni mar Hitler že po posaarskem plebiscitu slavnostno izjavil, da je zdaj ni več stvari, ki bi ustvarjala hudo kri med sosedoma na obeh bregovih Rena? Preteklo je komaj nekaj mesecev od tistih dob in Hitler je to izjavo očividno že pozabil; ali bi jo bil drugače ponovil, ko je z vojaško zasedbo Porenja vnovič brutalno kršil pogodbe in raztrgal miroljubni Locarno? V soboto smo doživeli že drugo reprizo te izjave; upajmo, da bo zdaj res definitivna.

Razumljiva je pa nedvomno Hitlerjeva zahteva po kolonijah. Vprašanje je le, katera antantna država bo tako nesebična, da jih bo odstopila. (…)

Zanimiva, čeprav nekoliko drzna je teorija, ki jo je Hitler podal v sobotnem govoru o »plemenskem nauku«. Dejal je namreč, da se narodnosocialistična oblika vladavine načelno loči od sistemov prejšnjih dob po tem, da je postavila »plemenski nauk« (»Rassenlehre«) v središče. Nacistični program je zamenjal liberalistični pojem osebnosti in marksistični pojem človeštva s pojmom »s krvjo in zemljo zvezanega ljudstva«. To spoznanje o pomenu krvnega in plemenskega nauka je Hitler primerjal z epohalnim spoznanjem, da se zemlja vrti okoli solnca. Napovedal je, da bo ta nacistični nauk rodil prav tako preobrat v mišljenju, kakor je Kopernikov nauk v zvezdoslovju. Plemenski nauk po njegovem ne pelje k odtujevanju med narodi, temveč k pravemu medsebojnemu razumevanju. Le Židje bodo kajpak od tega izključeni...

Povedali smo že, da Hitlerjev govor ­ ni napravil posebnega vtisa v demokratskih državah. Priznavajo pa, da je bil nemški vodja to pot vendarle nekoliko mirnejši in zmernejši kakor po navadi; iz tega sklepajo, da bi se s časom morda le našla možnost za sodelovanje z njim. Seveda bo pa dotlej moral nemški kancler spoznati, da z glavo skozi zid ni mogoče priti in da bo dobro zanj in za ves svet, če se precej, precej unese.

Družinski tednik, 4. februarja 1937

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib