Med navijači na tribuni so vihteli transparente zanjo tudi avstrijski navijači, četudi je Sabrina pravzaprav tekmovala za Kenijo. In ko jo je novinar avstrijske televizije ORF v cilju povprašal o tem, kako je zadovoljna s svojo vožnjo, je edina Afričanka na svetovnem prvenstvu odgovorila v pristnem zgornjeavstrijskem narečju. Sabrina Wanjiku Simader se je rodila v kenijskem obmorskem mestu Kilifi, kjer je s svojo mamo živela v skromnih razmerah, brez elektrike in tekoče vode.
Vse se je spremenilo, ko je njena mama spoznala in vzljubila Avstrijca, ki je potoval po Afriki, ter se preselila na sever Zgornje Avstrije. Leto zatem, Sabrina je bila stara tri leta, je k sebi vzela še hčer. Sabrina se je naučila smučati na vlečnici svojega očima, ki je postal njen prvi trener in velik podpornik, njegove besede, naj nikoli ne izgubi strasti in veselja do smučanja, jo spremljajo vse odtlej. Pri desetih letih je prvič postala klubska prvakinja, leta 2012 je osvojila naslove šolske prvakinje avstrijske Štajerske v super-G, veleslalomu in kombinaciji. Družina se je takrat namreč že preselila v Haus im Ennstal, od koder je Sabrina obiskovala smučarsko osnovno šolo v Schladmingu. Poleti 2012 je njen očim umrl za srčnim infarktom. Sabrino je to skoraj zlomilo in hotela je odnehati, a jo je nekdanji smučarski trener avstrijske ženske reprezentance in očimov tesen prijatelj Christian Reif zopet postavil na smuči.
Na Slovenijo ima Sabrina lepe in nekoliko manj lepe spomine. Januarja 2019 je na Krvavcu zmagala na svojih prvih tekmah FIS, kar pred njo ni uspelo nobenemu smučarju ali smučarki iz Afrike, dve leti prej je kot prva Afričanka debitirala na svetovnem pokalu v Mariboru. A na enem od teh tekmovanj se je tudi srečala z odkritim rasizmom, ko je ena od premaganih konkurentk iz Tirolske svojemu očetu dejala, da če jo prehiti celo »črnka«, potem je bolje, da sama odneha.
