V času Avstro-Ogrske so bili Hrvati nezadovoljni predvsem zato, ker so bila njihova ozemlja razdeljena med več upravnih enot. Hrvaška in Slavonija sta sodili pod ogrski del monarhije, Dalmacija in Istra pa pod avstrijskega. Hrvaški politiki so zahtevali združitev vseh hrvaških dežel v eno politično enoto in več samouprave. Po koncu prve svetovne vojne se je ta problem samo preselil v novo državo. Hrvati so z ustanovitvijo kraljevine SHS pričakovali federalno ureditev, dobili pa centralizirano državo, v kateri je imel glavno besedo Beograd. To je povzročilo močan odpor, na čelu katerega je bil zlasti vodilni mož Hrvaške kmečke stranke Stjepan Radić. Glavna hrvaška zahteva je bila jasna: priznanje Hrvatov kot političnega naroda z lastno avtonomno enoto. Del hrvaške politike je želel federalizacijo Jugoslavije, radikalnejši krogi pa popolno neodvisnost. Kriza je dosegla vrhunec po atentatu na Radića leta 1928 in uvedbi kraljeve diktature leto pozneje. Začasna rešitev je prišla šele s sporazumom Cvetković-Maček, ko je nastala banovina Hrvaška (prej Savska), ki so ji priključili še banovino Primorsko ter določena manjša ozemlja nekaterih drugih banovin z območja Bosne in Hercegovine. (Prejšnja Savska banovina je obsegala predvsem osrednjo Hrvaško z Zagrebom.) Banovina Hrvaška je bila z velikim neodobravanjem Srbov ustanovljena s posebno uredbo 26. avgusta 1939, znano tudi kot Mačkova rešitev hrvaškega vprašanja. Njen prvi in edini ban je bil Ivan Šubašić, a ne ravno dolgo, saj ga je kmalu odnesla vihra druge svetovne vojne. Z delom vlade se je aprila 1941 umaknil v tujino, kjer je bil odločen nasprotnik ustaštva na Hrvaškem. Na pobudo Churchilla je leta 1944 postal predsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu ter bil podpisnik sporazuma Tito-Šubašić, s katerim je begunska vlada soglašala s federativno ureditvijo Jugoslavije. V prvi Titovi vladi je postal njen zunanji minister, a je že čez pol leta pristal v hišnem priporu, ker je kazal veliko nezadovoljstvo nad (ne)uresničevanjem omenjenega sporazuma. Leta 1947 se je razočaran umaknil iz politike.
Žalostne razmere na Hrvaškem
Neki prijatelj piše »Domoljubu«:
Bil sem sedaj eno leto na Hrvaškem v raznih krajih in videl na svoje oči tamošnje tužne razmere. Pri nas se morda ta ali oni čudi, kako je mogoče, da vlada na Hrvaškem absolutizem. Ali kdo je videl tamošnje razmere, se temu ne čudi. Hrvaški narod je takorekoč že ubit. Gospodarsko stoji na sila slabih nogah, bogataši, trgovci in obrtniki in fabrikanti so skoro sami Mažari in Nemci in Židovi, koji poslednji drže seveda z Mažari, uradništvo se ne sme ganiti, kmet je čisto neveden in strašen siromak. Poleg tega je celi narod hrvaški silno pokvarjen, zlasti v Slavoniji, kjer nočejo niti otrok imeti. Veliko boljši so pa Primorci in Dalmatinci.
K vsemu temu je hrvaški seljak še len in sila potraten, če ima le s čim, a inteligenca pa živi v veselju, kakor da jim je jutri iti na vislice.
V teh razmerah delajo Mažari na mažarizacijo na vseh koncih in krajih, posebno z železnicami, kjer se nikdo ne sprejme v službo, ki ne zna mažarski.
Če bo šlo to tako naprej, je hrvaški narod še prej izgubljen, ko slovenski. Za rešitev hrvaškega naroda je treba mnogo dela, kakor se iz tega lahko vidi. Pred vsem bi bilo treba poslati k nam duhovnike, da bi se pri nas učili organizacije in potem doma moralno okrepili in povzdignili ljudstvo in pa njegovo voljo, katero nemoralnost strašno uničuje.
Drugo, kar bi bilo Hrvatom nujno potrebno, so mali kreditni zavodi, posojilnice, kjer bi seljak lahko in brez velikih stroškov dobil v sili denar. – Sedaj si ga navadno izposojuje od Židov in to na menice na procente od 200% !! Kmet si na primer izposodi 10 K, a čez mesec dni mora vrniti 20 kron! Če tega ne more plačati, se mu naredi nova menica na 40 K in tako naprej, dokler ne pride posestvo na licitacijo in Židom ali Švabom v roke. Hrvat gre pa v Ameriko. Ali če Slovenci te organizacije Hrvatov ne vzamejo sami v roke, Hrvati ne bodo storili nič, ker so preletargični in apatični za ljudski blagor, pa si tudi pred Mažari ne upajo.
Straža, 28. maja 1913
Razpor na Hrvaškem
Nesrečna Hrvatska ne pride do miru. Ni dovolj, da jo stiska Cuvaj, tudi hrvaške stranke med seboj se bojujejo na vse mogoče načine. Zadnje dni pa je nastal razdor celo v hrvaški stranki prava, ki je najodločnejša nasprotnica Cuvajeve samovlade. Vzroki razpora še niso pojasnjeni. Tudi je negotovo, kdo nosi glavno krivdo. Zdi se pa, da je eden glavnih vzrokov to, ker so bili v stranki možje različnih svetovnih nazorov. – Drugi trdijo pa nasprotno, da je vzrok razpora podkupljivost nekaterih članov.
Domoljub, 29. maja 1913
Stadler za Veliko Hrvatsko.
Sarajevski nadškof dr. Stadler pozdravlja v brzojavki drju Seidlerju njega izjavo z dne 3. maja, ki da priznava možnost in potrebo ustanovitve jugoslovanske države v okviru habsburške monarhije. Ta nova država more biti iz zgodovinskih narodnih, statističnih in za državo nujnih razlogov samo hrvatska, ki naj obsega v okviru habsburške monarhije vse hrvatske dežele, torej tudi Bosno in Hercegovino. Upa, da bodo tudi madžarski državniki spoznali potrebo hrvatske države na jugu monarhije in da bodo spoznali, da se z ustanovitvijo take države ne sme več odlašati.
Slovenski narod, 15. maja 1918
Vlada in Srbi.
Hrvatski listi se pritožujejo, da se nastavlja v državni službi razmeroma vedno več Srbov in manj Hrvatov. Pri financialni upravi v Hrvatski in v Slavoniji sta dve tretjini srbskih – to se pravi – pravoslavnih uradnikov.
Resnica, 18. maja 1918
Akcija za odcepitev Hrvatske.
»Hrvat« javlja, da beograjske »Novosti« po informacijah iz Ženeve prinašajo vest o formaciji posebne lige za obrambo poedinih narodnostnih pravic. Tajništvo te lige je v intimnih stikih z Bolgari in Stipo Radićem, ki je dosegel, da se je v ligi osnovala posebna propagandna sekcija za Hrvatsko republiko. Da se v kratkem izda manifest za njeno odcepitev od kraljevine SHS. – »Hrvat« označuje to informacijo za »naročeno denuncijacijo«, četudi beograjske »Novosti« zadnje dni služijo kot poloficiozni organ radićevsko zemljoradniških simpatij.
Jutro, 6. aprila 1924
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si