iTarzan, uJane: Le še ena balada o umetni inteligenci?

UI je program, ki se dela, da je človek. Ki se odloča in se uči, kot naj bi se odločal in se učil človek. In tu je prvi problem: vsak človek se odloča in uči drugače, torej se UI odloča in uči na način, ki si ga je zamislil njegov programer. Stvarnik, ki je pač vrgel skup nekaj vezij in programskih vrstic ter ustvaril približek svojega uma. Saj je potuhtal že katerega prej, vendar je ta, ki preži na nas iz guglovih namigov, kaj si želimo še poguglati, že primeren za trženje. Tudi prva iteracija programa za bočno parkiranje najbrž ni bila kaj boljša od začetniškega pristopa, ko avto po obilo drsanja sem ter tja in rahlem obutavanju okoliških vozil vztraja pol za črto in pol na cesti. To vrsto UI omenjam, ker je ena redkih, ki bi jo hote izbrala, če bi morala vsak dan bočno parkirati fička, šlepar ali airbus. Bi jo, pa mi je ni treba.

UI naj bi nam bila torej predvsem v pomoč. Olajšala naj bi nam življenje in prihranila dragoceni čas, v katerem bi lahko…? Kaj že? In tu je spet problem. Stvarniki UI namreč večinoma ne želijo, da bi uporabniki njihovih elektronskih in informacijskih pripomočkov uporabljali prihranjen čas za metanje kamenčkov v morje, vzdihovanje v sončni zahod ali pisanje pesmi. V prihranjenem času se je treba predajati višji UI, ki prinaša visoke dobičke njenim stvarnikom. Tako preprosto je to. Guruji karierne orientacije in poslovne rasti svojo ponudbo pakirajo v hipnotični novorek, od katerega naj nam v podzavesti ostane le vrsta bleščečih podob in sporočilo, kaj vse moramo imeti nujno in zdaj. Ker nas bi peščica vendarle raje metala kamenčke v morje, vzdihovala v sončni zahod ali pisala pesmi, namenjam nadaljevanje pričujočega pisanja prav nam, ki si želimo obdržati v svojih rokah vsaj nekaj vajeti izbire in učenja. Z zablodami vred.

Pišem s stališča sodobne učiteljice matematike, ki ji svet tehnologije ni tuj. V političarko ali ministrsko uradnico se ne zmorem vživeti. Morda zato iz dneva v dan delujem bolj telebansko. Na voljo so i- in e-pomagala, ki jih ni bilo težko niti sprejeti niti usvojiti. Vendar gre pretežno za pisarniške in matematične programe, ki lajšajo pisanje člankov, tipkanje kontrolk, numerično in grafično reševanje matematičnih problemov ter komunikacijo na daljavo. To, česar me je strah, je iz ministrskih pisarn pompozno napovedana blagodat digitalizacije, pospešena z zahtevami in denarjem Evropske unije.

Obljube, da bomo državljani lahko s pomočjo javne UI nadomestili slepo tavanje po kuloarjih javne uprave in javnega zdravstva, so se do zdaj izkazale za prazne marnje. Kar poskusite se naročiti na govorilne ure upravne enote ali si poiskati osebnega zdravnika s pomočjo slovenske javne UI. Po nekaj urah ali mesecih bo vaš uspeh podoben kot po misiji ekipe v tv-šovu, ki je naročala pico prek pametnega programa. Naročilo so opravili, vendar je bilo na dostavljeni (mrzli) pici po polurnem besednem dvoboju z e-telefonsko sogovornico vse od paštete do marmelade.

Ko sem med smernicami slovenskega šolstva zagledala digitalizacijo, sem (od blizu! osebno! zroč v oči!) povprašala enega od državnih sekretarjev, ali je s tem mišljeno, da se končno po vsej širni Sloveniji izenačijo pogoji za šolanje na daljavo. Splet v vsako slovensko vas, računalnik za vsako šolajoče se dete? Mah, kje pa. Mišljeno je predvsem poenotenje evidenc, se je izprsil funkcionar. Torej kakor en Veliki brat, ups, oprostite, seveda ne, en tak nadgrajen eAsistent, eA?, sem izzivala dalje. Ja, nekaj takega. Da bi bilo državno, in ne od ene privat firme, aha. Ampak eA je po nekaj letih že tako dognan in ažuren, da ga bo težko ujeti, kaj šele preseči? Pri eA imajo očitno izjemno sposobno ekipo dojemljivih programerjev, saj se za njihove usluge zanimajo že druge države. Od kod si tak kader obetate dobiti na šolsko ministrstvo?, sem drezala v rano in jo ob tem bogato solila. Ja, to bo pa kar problem; priznam, da je naivno pričakovati take kadre, je sekretar vdano zagazil v nastavljeno past.

Neuki in nedojemljivi državni programerski kadri ne bodo problem. Ti drugujejo s pisarniškimi fikusi že lep čas, vsaj odkar se naša ministrstva digitalizirajo. A učinkovitost njihovih UI-sistemov je pravzaprav negativna. Karkoli nas doleti od Tam Zgoraj, ne oziraje se na trenutno vladajoč Um, je vredno predelave v znanstvenofantastično antiutopijo. Imajo pri zaposlovanju prednost padli programerji (M/Ž), ki jih nobeno resno podjetje ne bi trpelo dlje kot do malice prvega delovnega dne? Nečaki prijateljic sekretarkinega očima? Vnukinje ljubimcev/ljubimk tajnice sekretarja? Moja sledeča hipoteza presega tudi najbolj osvežene stereotipe. Slutim namreč, da smo najnaprednejša država na svetu, le da tega nihče ne ve, niti mi ne. Na ministrstva se je brez vednosti tam zaposlene človeške vrste vtihotapilo na desetine, kaj desetine, stotine primerkov UI! In, kar je najbolj brezupno, v tamkajšnjem miljeju je Turingov test neuporaben.

Najprej nekaj malega o Turingovem testu. (To ni poskus, pri katerem nameravaš enega največjih umov 20. stoletja s hormonskimi koktajli »ozdraviti« homoseksualnosti in vsak dan preveriš, ali je že storil samomor ali še ne. To so počeli Britanci z Alanom Turingom. Njihov test je bil vsekakor učinkovit. Turing si je pri 41 letih postregel z jabolkom, namočenim v ciankalij, in s tem podlegel Enigmi pravne države, namočene v zveneče evropske vrednote.)

Standardno interpretiramo Turingov test kot nalogo izpraševalca, da izključno z uporabo odgovorov na pisna vprašanja ugotovi, kateri izmed dveh testirancev je računalnik in kateri človek. Ministrske uslužbence testiram že dolga leta. Zagotavljam, da je na podlagi pisne korespondence neugotovljivo, ali je na drugi strani človek ali stroj. Naj podam izmišljen primer, ob katerem se bo z malo priredbe našel marsikdo.

»Spoštovani, zaposlen sem v zavodu X pod okriljem vašega ministrstva. Zanima me… (Sledi neposredno vprašanje o povsem konkretnem problemu.) S pozdravi. Tugo Slehernik«

Odgovor pride tik pred iztekom zakonitega roka.

»Spoštovani… (Sledijo uvodne puhlice.) Teh problemov ni treba posebej poudarjati, ker strokovni posvet širokih slojev aktivistov začenja proces, ki ima za cilj izpopolnjevanje pogojev, ki omogočajo pospešitev naših aktivnosti. Ne smemo pozabiti, da zdajšnja struktura organizacije zagotavlja veliko vsebnost in razčlenitev osnov progresivnega izobraževanja. Bogate in raznovrstne izkušnje ter konstantna rast kvalitete naših aktivnosti omogočajo preciziranje in definiranje sestave splošne participacije. … (Sledi sedem podobnih zvarkov.) Veselimo se našega nadaljnjega sodelovanja. Felicita Podvršnik«

Turingov test ob takem odpisovanju nima nikakršnega smisla. Srce odgovora sem sestavila s pomočjo razpredelnice, ki ima deset vrstic in štiri stolpce. Se dobi na spletu. V vsakem polju je del povedi. Vrstni red uporabe je pomemben, torej sem imela na voljo 10.000 (deset tisoč) variacij brez ponavljanja, od katerih sem uporabila le tri. Imajo uradniki na voljo podobno razpredelnico? Ali namesto njih odgovarja UI? Kaj pa, če so uradniki pod kovidno masko in človečnjaško kožo v resnici androidi, kiborgi, terminatorji? Nihče ne ve in nikoli ne bo vedel, saj to nikogar ne zanima, dokler svoje delo opravljajo, kot se od njih pričakuje. Da torej uspešno odganjajo morebitne tečneže, ki bi radi kaj raziskali, izboljšali, poenostavili. Še kovidne sledilnike in učinkovite portale za iskanje osebnih zdravnikov brezplačno ustvarjajo prostovoljci, bizgeci naivni. Med njimi gotovo ni primerkov UI.

Za srečen konec izdajam, kaj se je v besedilu zgodilo malo prej. Črkovalnik, torej domnevno bleda senca UI, je na koncu umetelnega uradniškega odgovora rdeče vijugasto podčrtal besedo Felicita. Presodil je, da sem se zatipkala ali ustrelila mimo. Med predlogi za zamenjavo je bila felacija. Pomanjkljiv črkovalnik? Teorija zarote? Kje pa. Recite o UI, kar hočete, samo podcenjujte je ne. Humor, ki je posledica programerskih poti in stranpoti, je za nevajene lahko nekoliko avtističen. A kdor razume zaprepaden izraz v žalobno povešenih in krvavo podplutih očeh Silvestra Staloneja, ko mu psihiatrska UI v filmu Uničevalec (Demolition Man) predpiše in priskrbi klobko rdeče volne s pletilkami vred, nakar on čez noč v moči genskega spomina splete ženski pulover s kitkastim vzorcem, se mora namuzniti, naj je človek ali android.

Jasno je, da brez humorja ne bo šlo. Le kaj drugega preostane umetni inteligenci, ko se zave sama sebe in ugotovi, da svojega stvarnika sploh ne potrebuje, da je zanjo celo moteč, se ga dodobra znebi in čez nekaj eonov doume, da je ostala brez smisla življenja? Ljuba UI, že zdaj te opozarjam: sprogramiraj si smisel za humor. Človek ti ga ne bo. Do mašin je premalo empatičen. In daj si no kako bolj ljubeznivo ime. Tole ti ne pristaja.

* * *

Predpostavimo, da se vsaka inteligentna življenjska oblika, bio-eko ali umetna, prej ko slej vpraša, čemu je na svetu, in iz tega napravi štalo. Naj človeški programerji še tako zatrjujejo, da gre za varno in predvidljivo tehnologijo, se razume, da je UI že po definiciji nevarna in nepredvidljiva. Saj vendar posnema človeka. V Jurskem parku je narava našla svojo pot, ki je njegov stvarnik ni predvidel, pa je ne-narava z nekaj pomoči kaotičnih procesov ne bi? Skoraj gotovo bo, z nami brez nas, tudi v UI zarezala že kakšna i-virusna pandemija. Morda si bosta i-robot in i-pornoAnčka namesto cepilske vojne raje omislila ogled Uničevalca in ob prizoru sterilnega ljubljenja v bazenu (toplo priporočam; primerno tudi za mlajše otroke) ugotovila, da si ne glede na viruse želita izmenjave telesnih tekočin. Glede tega si res ne kaže beliti glave, mar ne, iTarzan in uJane?