Nikoli še ni videla ščurka. Morda zato, ker je živela v drugem nadstropju večstanovanjske hiše, kamor so žuželke redko splezale. Morda zato, ker je do tedaj živela v mestu s celinskim podnebjem, kjer so bili poletja in zime mnogo hladnejši od jeruzalemskih. Morda zato, ker še ni štela veliko pomladi.

Na ščurke se res ni spoznala. Zato ni mogla vedeti, ali gleda žuželko ženskega ali moškega spola. Tudi ni vedela, da so ščurki podobni čričkom. Vsako leto, ko je v poletnih mesecih prišla na morje, je po tem, ko so sprva s starši, nato s prijateljicami in na koncu s fantom sredi največje vročine postavili šotor – nekoč je bila pot na morje pravo romanje, ki je trajalo najmanj dvakrat toliko časa kot v današnjih, avtocestnih časih – nestrpno pričakovala trenutek, ko se bo neumorno žaganje škržatov prevesilo v nežne klice čričkov, ki so ob prijetnih večernih temperaturah nežno pihali v svoje piščalke in umirjali dan.