A zdaj, ko berem postkoitalna pisemca, ki jih Janez pošilja Evi, in ko mimo mene švigajo užitne, a brezokusne puščice, ki jih drug drugemu pošiljata Matej in Janez, ter ko iz kopice besed, ki jih izgovarja Anže, zaman poskušam izluščiti konkretno misel, se mi zeha. Ta nova slovenska politična telenovela me dolgočasi še bolj od prejšnjih in ne vem, ali sem se z leti naveličal glavnih junakov ali pa je problem v neizrazitih stranskih likih.

Kot diplomirani televizijski režiser bi rekel, da je tale telenovela lep dokaz, kako zelo anahronistična je naša politika. Medtem ko sodobne videovsebine prilagajajo ljudem z motnjo pozornosti in so zato vedno krajše, z veliko montažnimi rezi, s številnimi nenadnimi zasuki v zgodbi ter polne zvočnih in vizualnih učinkov, se naša telenovela že leto dni vrti okoli vprašanja, ali bo Anže ustanovil stranko ali ne, in bolj kot na Nasledstvo ali katero koli drugo novejšo nadaljevanko spominja na črnogorsko komično telenovelo »Đekna još nije umrla, a ka' će ne znamo« s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Poanta Đekne je bila namreč prav v tem, da se v njej nikoli nič ne zgodi. Baba Đekna je umirala in umirala, a seveda ni umrla, gledalci pa smo iz tedna v teden gledali junake nadaljevanke, kako postopajo po vasi v črnogorskem hribovju in se pogovarjajo ali, bolje rečeno, na glas razmišljajo o tem, kaj bodo storili, ko bo ona naposled umrla. Nekoč je, v sedemindvajsetem delu, se mi zdi, do besede prišla celo neka ženska in je poskusila tudi ona na glas razmišljati.

»Da se ja pitam …« je začela. A jo je njen mož takoj prekinil: »No se ne pitaš i šuti!« In je bilo konec pogovora. Ki ni bil zares pogovor, ker seveda ženske nikoli niso imele pravice do besede.

Takratni publiki je bila Đekna zelo zabavna in gledalci po vsej Jugoslaviji so uživali v gledanju črnogorskega vaškega življenja oziroma ljudi, ki so znali iznajti nove in nove načine, kako ne rešiti povsem preprostih ali, bolje rečeno, namišljenih težav. In vsi smo vedeli, da Đekna ne sme umreti, saj se zgodba ne sme končati.

Enako je v zgodbi z Janezom, Anžetom in Matejem. Pa z Evo, ki nikoli ne pride do besede. Janez se še ni umaknil, a kdaj se bo, ne vemo, vemo le, da se Janez ne sme umakniti, ker bo potem zgodbe konec, nihče pa ne želi, da bi se ta zgodba končala. In zato gledamo Anžeta, Mateja in Evo, kako postopajo naokrog in se pogovarjajo ali pa na glas razmišljajo, kaj bodo storili, ko se Janez nekega dne vendarle umakne. In kot v Đekni tudi tu vemo, da bo v zadnji epizodi, če jo kdaj dočakamo, prav vse enako, kot je bilo v prvi.

A Đekna je bila vsaj duhovita, Janez, Anže, Matej in Eva pa res ne pokajo vicev. In lahko bi vi njihove dialoge podložili z napeto, stopnjujočo se glasbo in lahko bi jih v nekem trenutku preglasil globok doneč glas, ki bi se vprašal: »Kakšno bo Janezovo maščevanje? Ali bi šel Anže z Janezom v koalicijo? Ali bo Matej …« A še preden bi slišali, kaj naj bi ta Matej rekel ali storil v naslednji epizodi, bi že preklopili na TV-prodajo na prvem programu. In raje razmišljali o tem, ali potrebujete nov vzglavnik ali pa morda rezalnik za kumare.

Na koncu se vam zato zdi kar malo krivično, da imajo vsi sosedi bolj zanimive desničarje, takšne, ki so resnično nevarni za demokracijo in prihodnost združene Evrope in ki vas zato zlahka držijo prikovane pred zaslonom. Giorgia, Viktor pa mali Herbert in veliki Andrej, vsi te lahko pošteno razjezijo, morda celo prestrašijo, včasih pa tako zelo šokirajo, da kar ne moreš umakniti pogleda, kot takrat, ko se pelješ mimo prometne nesreče na avtocesti. Pri nas pa blebetamo o petelinih in kupu gnoja. Če nekako še razumem, da opozicijski Janez po tridesetih letih lahko razjezi le še mojega očeta in Vlada Miheljaka, bi od Mateja in Anžeta človek pričakoval, da bosta sledila sodobnih trendom na desnici in vsaj malo popestrila dogajanje.

Matej bi na primer lahko napovedal ukinitev splava in zahteval obvezen krst vseh otrok v Sloveniji ter da se v ustavo zapiše, da je Slovenija katoliška država. Za začetek. Anže pa bi začel s pošiljanjem migrantov v Moldavijo, uvedbo obveznega dvoletnega služenja vojaškega roka ter privatizacijo zdravstvenega, šolskega in periodnega sistema.

Potem bi v drugem delu Slovenska vojska zasedla Savudrijski rt, ukinili bi ministrstvo za kulturo in javno televizijo, podeljevali bi neprofitna stanovanja izključno katolikom slovenske krvi, kamenjali bi transspolne osebe, vrnili Fructal, Elan, Laško in druge slovenske znamke v slovenske roke, preselili parlament in Trg republike v Maribor, Triglavski narodni park pa na Dolenjsko.

Da, to bi bila res gledana nadaljevanka, a je žal ne bomo gledali. Mi bomo še naprej gledali 284-delno telenovelo o ustanavljanju stranke, ki bo presegla delitve in sestavila veliko koalicijo. Slava nam.