MZS se po njihovem prepričanju trenutno zdita najpomembnejša ustavno sporni predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti in kršitev človekovih pravic zdravnikov, ki da jim že eno leto omejuje pravico do stavke. Vlado so obtožili, da zdravstveno politiko vodi v nasprotju z mnenjem in priporočili stroke. »Slovenija drvi v prepad korupcije, netransparentne oblasti in klientelizma. S posredovanjem evropske komisije nam bo morda uspelo ustaviti razpad naše države, ki se pri zdravstvu šele začne,« so zatrdili.
Od 15. januarja lani poteka najdaljša stavka zdravnikov v zgodovini države. MZS menijo, da so nedavne zakonodajne spremembe zdravnikom dodatno omejile pravice do stavke. Opozorili so, da je omejitev teh pravic v nasprotju s temeljnimi evropskimi delavskimi pravicami in mednarodnimi standardi človekovih pravic. Prepričani so, da si Slovenija ne more privoščiti izgube zdravstvenih delavcev. »Namesto da težave še poslabša z restriktivno zakonodajo, bi se morala vlada osredotočiti na strategije za ohranjanje delovne sile, ki bi obravnavale skrbi zdravnikov in bi bile hkrati skladne z najboljšimi mednarodnimi praksami,« so navedli v pismu.
Spadam med zdravnike, ki podpirajo dejavnost civilne iniciative Glas ljudstva (GL), ki jo kot »poulične nevladnike« v svojem zapisu označujejo MZS. Žaljivke in osebne diskvalifikacije niso nič novega v medijih (tiskanih in spletnih) in celo javnih nastopih (na primer na RTVS), ki so jih od nasprotnikov GL deležni vidni predstavniki civilne iniciative (dr. Dušan Keber, Jaša Jenull). Dr. Keber je v naši državi nedvomno najboljši poznavalec javnega zdravstva in spiritus movens zavzemanja za ohranitev javnega zdravstva ter zato tarča nizkotnih napadov nasprotnikov. Prav tako Jaša Jenull, aktivist, ki s svojo zavzetostjo in retorično karizmo pomembno prispeva k realizaciji zahtev GL. Od kod »mladim« zdravnikom prepričanje, da državljani, ki žal dobijo besedo samo na ulici, nimajo pravice povedati, kakšno zdravstvo hočejo? Prav nasprotno: javno zdravstvo ni ozka zadeva medicinske stroke, kjer bi imeli glavno besedo zdravniki; javno zdravstvo je zadeva vseh državljanov. In mi, državljani, v veliki večini zahtevamo javno zdravstvo.
V ustavi je zapisano, da je Slovenija socialna država, kar vključuje tudi vsem državljanom dostopno in kvalitetno javno zdravstvo. V zadnjih 30 letih pa smo priča postopni privatizaciji in odmiranju javnega zdravstva. Še pred desetimi leti čakalne dobe niso bile problem in vsi državljani so imeli dostop do izbranega zdravnika. Posledice naraščajoče privatizacije so 150.000 državljanov brez osebnega zdravnika, dolge čakalne vrste in kadrovsko ter finančno krčenje javnega zdravstva v korist tržnega. Pred zadnjimi volitvami leta 2022 so se dr. Golob in predstavniki strank koalicije javno zavezali, da bodo v koalicijski pogodbi realizirali javno zastavljene zahteve GL za ohranitev javnega zdravstva. V zadnjih dveh letih in pol je kljub vladnim zavezam privatizacija napredovala, predvsem po »zaslugi« promotorjev privatizacije: zdravniške zbornice, Fidesa in komercialnih zavarovalnic. Skupni imenovalec privatizacijskih zahtev omenjenih organizacij je zavzemanje za dobiček – kljub njihovim nenehnim in kar se da glasnim frazam, kako se borijo za ohranitev javnega zdravstva in za blagor bolnikov. Za javno zdravstvo naj bi se zavzemal zdravnik in »dvoživka« zdravstveni minister Bešič Loredan, ki ga je neuspešno »reševal« z 200 milijoni evrov, ki so poniknili v žepih pretežno zasebnih zdravnikov in »dvoživk«. Pripominjam, da je predsednik vlade dr. Golob njegovo »delo« predolgo podpiral. Očitno pa je končno le opazil, da Bešičeva (Golobova) strategija ni učinkovita, saj je število državljanov brez izbranega osebnega zdravnika še naprej naraščalo in so se podaljševale čakalne dobe. Zato je začel v svojih javnih nastopih poudarjati pomen ločevanja javnega zdravstva od zasebnega, kar naj bi dosegli z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki so jo pripravljali na ministrstvu za zdravje. Pri tem je prihajalo do nepričakovanih zapletov in do nastanka več različic, v katerih so se izmenjavala nasprotujoča si določila: enkrat pisana na kožo privatizacijskemu lobiju z zdravniško zbornico na čelu, drugič odločneje v prid ločevanja javnega zdravstva od zasebnega. Različica, ki je prišla v parlament, je obtičala na pol poti: po ovinkih še vedno dopušča vdor zasebništva v javni sektor in obstoj »dvoživk«. V zvezi s tem so predstavniki GL posredovali koalicijskim poslancem nekaj ključnih amandmajev, s katerimi bi zakon v resnici dosegel svoj namen. GL se je pred tem bona fide odločil, da podpre vladni ZZDej in se odpove svojemu zakonu o preprečevanju dvojne prakse (»dvoživkarstva«), ki ga je vložil v parlamentarno obravnavo. Ostaja pa vprašanje, ali bodo poslanci ob glasovanju upoštevali pripombe GL, s katerimi bi bil napravljen odločilni rez med zasebnim in javnim zdravstvom.
V svojem zapisu MZS ponavljajo med zagovorniki privatizacije zdravstva popularno mantro o pomanjkanju zdravnikov. Grozijo, da bodo – če bo sprejet ZZDej s striktno razmejitvijo javnega in zasebnega zdravstva – številni zdravniki prešli iz javnega sektorja v zasebnega ali na delo v tujino. S tem naj bi propadel celoten zdravstveni sistem in z njim celo država. Dejstva pa ne potrjujejo njihovih trditev. Ali bodo zdravniki zaradi zakona res množično odhiteli v zasebni sektor? Majhna kupna moč večine Slovencev ne more zadovoljiti finančnih pričakovanj napovedanih stotin novih zasebnikov. Kaj pa odhodi v tujino? Tam zdravnika čakajo večji pritiski na storilnost, status tujca, socialna izolacija, težka pridobitev ugleda in spoštovanja okolja, izkoreninjenost v vseh oblikah. Je boljši dohodek tega vreden? Predvsem pa: kako naj dopuščanje hkratnega dela v javni in zasebni praksi koristi javnemu zdravstvu? MZS zahtevajo, da še naprej delajo tudi na trgu; problem čakalnih dob bi reševali s polnjenjem svojih denarnic z zaračunavanjem svojih storitev tistim redkim posameznikom, ki so jih sposobni plačati iz žepa.
Vse do leta 2014 smo državljani Slovenije med vsemi državami EU najlažje prišli do zdravstvene obravnave. Danes smo po dostopnosti zdravnika na zadnjem mestu v EU. V primerjavi z obdobjem pred letom 2014 dela danes skoraj 2000 zdravnikov več, med njimi vsaj polovica v javno-zasebnem partnerstvu (dvoživke!). Čakalne dobe pa so se podvojile, kar pomeni, da se je storilnost v javnem sektorju bistveno zmanjšala in da jih zasebna dejavnost ne skrajšuje. Prav obratno, saj so dolge čakalne dobe pogoj za razcvet zasebništva. Promotorji privatizacije so leta 2019 izsilili od takratnega ministra za zdravje v Šarčevi vladi Šabedra občutno znižanje delovnih normativov v javnem zdravstvu, ki so danes med najnižjimi v EU. Čisti zasebniki opravijo v Sloveniji le 4 odstotke zdravstvenih storitev, kar jim prinese premalo denarja. Zato potrebujejo javnega plačnika. Glavna oblika zasebne dejavnosti v Sloveniji je zato partnerstvo z javnim sektorjem v obliki koncesionarstva in dela v dvojni praksi. Privatizacija javnega zdravstva ni posledica krize javnega zdravstva, temveč njen vzrok.
Stavka zdravnikov in zobozdravnikov zdravniškega sindikata Fides traja že eno leto. Stavkajoči zdravniki v rednem času delajo manj, kar pomeni sorazmeren izpad prihodka zdravstvenih zavodov. Zato so zavodi s stavkajočimi prisiljeni sklepati podjemne pogodbe za delo, ki ga ne opravijo, ker stavkajo (!!). Ministrstvo za zdravje to tolerira, saj bi se sicer obseg dela v primerjavi s prejšnjim letom bistveno zmanjšal. Priče smo neverjetni anomaliji, da nekateri stavkajoči zdravniki že med stavko prejemajo nekajkrat višje dohodke kot pred njo. Po nekaj mesecih je vlada s spremembo zakonodaje stavko omejila z razširitvijo seznama storitev, ki jih morajo izvajati stavkajoči zdravniki. To omejitev nasprotniki sprememb, ki jih prinaša novela ZZDej, razglašajo za nedopustno kršitev pravice do stavke. Pri tem računajo na pomoč evropske komisije in WHO. Kaj s tem sporočajo? Da jim je ministrstvo onemogočilo, da bi bila njihova stavka bolj učinkovita, ker sedaj premalo ogrožajo svoje bolnike! Četrti člen Kodeksa zdravniške etike pravi: »Zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne koristi.«
Za zaključek naj citiram misel iz knjige esejev dr. Dušana Kebra Solidarnost ali pohlep. Javno zdravstvo na razpotju: »Še vedno imamo javno zdravstvo, pa čeprav razvrednoteno, osiromašeno in deloma razkosano. Imamo ga, ker ga hoče imeti večina ljudi. In ker ga imamo, imamo še vedno priložnost in nujo, da to svetinjo potegnemo iz blata.«
JANEZ JANČAR, upokojeni zdravnik
