V sožitju z duhom časa sem si rekla, da bom egoistična. Ne bom reševala vojn, naravnih nesreč, epidemij ... Za to morajo poskrbeti države. Kaj bi mene poleg naštetega lahko še presenetilo v življenju? Navajena vsega: izgub, sreč, nesramnosti, podpore, sožitja, hinavščin, užitkov … ni da ni, kaj mi torej manjka? Sama sebi se zdim sicer srečen človek. Imam vse, kar se mi zdi bistveno v življenju. Kaj sploh še bi? Aha, bogata, kakopak materialno, še nisem bila. Sicer se imam tudi za bogato. Ker imam fajn družino, prijatelje in delo. S kešem je pa različno. Enkrat manj, drugič več. Vse se vrti okoli tega, kateri mesec je daljši in krajši po evrih. Kadar je kratek, si rečem, ah, samo denar je. Do sedaj ga še ni bilo preveč. Z mamo in očetom smo se že pred leti pogovarjali, kaj bi naredili z glavnim dobitkom italijanskega ali našega lota. Nismo prišli daleč. Mama je rekla, da bi kupila nacionalno televizijo, jaz pa takrat, da bi kupila Kinodvor. Prejšnji direktor je še mesaril po tej krasni inštituciji in se mi je zdelo, da je treba zadevo rešiti. Očetu najini predlogi niso bili všeč. Rekel je, da nama ne bo povedal, če bo zadel, ker bi midve samo stran metali denar. No, morda, je rekel, bi šli spet pogledat Nairobi in Kenijo.

Pa vendar, lahko bi si že končno sestavila spisek »kaj storiti z glavnim dobitkom na eurojacpotu«, ki bi me osrečil. Zna biti veliko denarja, in da me tistih nekaj deset milijonov ne bo presenetilo, je treba narediti spisek. Da ne bom pad​la v komo. Da me ne bo vse bolelo od teh milijonov. Spomnim se mame, ki je večkrat rekla, da je super, da nismo bogati, ker veliko denarja terja veliko skrbi, organizacije, bedenja nad tem, da mu ne pade vrednost, da se ga prav naloži ... No, to je ena od naših definicij sreče. Da imamo toliko (denarja), da nam to ne povzroča dodatnih skrbi. Viška pa tako ali tako ni. Skratka, najprej bi … uredila neko mojo majhno zadevo. Potem bi za očeta in mamo, če bi to hotela, kupila ali zgradila pritlično hišo. Ne potrebujeta več stopnic. Samo v napoto so. Pa fajn je stopiti iz doma na travo. Okej, urejeno. Potem bi jima kupila hiško ob morju. Oče sicer ne mara morja, mama pa zelo. Ampak če že imamo to hišo na morju, bomo pa tja hodili, bi rekel oče. Da ne bo prazna, ko njiju ne bo, bo za prijatelje. Zastonj. Samo pospraviti bodo morali za sabo. Okej, osnovne stvari odkljukane. Sledi seznam prijateljev s krediti. Ne, ne bi jim kar dala keša, pa naj delajo, kar hočejo. Za roko bi jih peljala v banko in poplačala kredite. Kot je že Ivana napisala v Hiši – ko skleneš kredit, je to več kot zakon, poroka. Ker po navadi traja dlje od zakona. Skratka, ločila bi jih od bank. Za tiste, ki nimajo svojega stanovanja, bi zgradila blok ali hišo. V njem bi delovali po zadružnem sistemu. Delili bi si avtomobile, orodje, kolesa, tudi dnevne sobe in kuhinje. Delovali bi po principu neposredne demokracije. V bloku ali v hiši bo tako, kot se bodo dogovorili, da bo. Konec dominacije egov in tekmovanja. Basta. Neposredna demokracija ali pa ne bo stanovanja. Naredila bi tudi hišo za prijatelje in zase, v kateri bi živeli podobno na stara leta. Dodala bi stanovanje za nekoga, ki bo skrbel za nas. Šel po nakupih, kaj popravil, oskrbnik hiše in nas. Dodala bi tudi stanovanje za zdravnika. Vsak bi prispeval za stroške in nekaj malega za skupni fond. Ves preostali keš bi porabili za potovanja. Potem sledi spisek nevladnih organizacij in posameznikov, ki bi dobili denar. Ker delajo dobro za druge, za skupnost, tudi tisto, kar bi morala država – pa ne.

Za lastni užitek bi kupila vsa na videz divja zemljišča in fleke parkov po mestu. Lenča jih vodi pod kategorijo »ničija zemlja«. Zaraščeni ali pa ne, na videz opuščena območja, za katera nihče ne skrbi. Redno jih hodimo gledat in opazovat, kako se jim, hvala bogu, do sedaj ni še nič zgodilo. Malo bi jih spremenila, uredila in naredila parke in območja za vse. Samo da jih ne bi pokupili tisti, ki gradijo parkirišča, vila bloke, šoping centre. Za inat. Za vse. Že sedaj, ko to pišem, sem srečna po vsem telesu. Ne bi najemala ljudi, da bi skrbeli za ta območja. Dogovorila bi se z uporabniki. Kupila bi orodja, kar je potrebno, in ljudstvo bi to negovalo.

Najraje bi kupila bežigrajski stadion. Seveda bi dala strokovnjakom obnoviti vse, kar se Plečnikovega ruši in krha. Tam bi bili pikniki, različni dogodki, park. Upravljanje bi prepustila tistim, ki so ubranili vrtove ob stadionu. Vztrajni ljudje. Kapo dol. Prepričana sem, da bi znali in zmogli narediti stadion dostopen za vse. Nič ga ne bi pretirano šminkali. Obnovili bi, kar je treba obnoviti, kosili bi travo, nobenih stojnic, trgovin in druge navlake. Kam pa pridemo, da bo vse do nule urejeno, zglancano, popeglano, zravnano, sterilno in da lahko povsod nekaj kupiš. Brez veze. Tega je že preveč.

Zase bi si dala na stran milijon, več ne rabim. Pa Lolito, avto panda, bi pobarvala na zeleno.