Letošnja decembrska izdaja Izštekanih pred občinstvom je bila razprodana v dveh tednih, ne da bi sploh objavili imena nastopajočih. Pred desetletjem ste ga lahko srečali tudi v gledališču, ukvarja se s pripovedovanjem in odrsko interpretacijo poezije, a v prvi vrsti je predvsem ustvarjalec oddaj, voditelj, napovedovalec. Njegov glas prepoznamo v reklamah, dokumentarcih in tudi na državnih proslavah. Je izjemen poznavalec slovenske popularne glasbe.
Kako zveni slovenska glasbena krajina?(Smeh.) Kakofonično, veliko je različnih glasov. Nekateri zvenijo enako že desetletja. Generičen, neinventiven, pop rock denimo. Ogromno pa je mladih glasov, mularija je izredno aktivna, raziskuje, išče svoj zvok. In veliko je dobrega. Če kdo reče, da ni dobre slovenske glasbe …
Ne drži?Ne drži. Kdor to trdi, ne ve, kaj govori, ali pa zavestno manipulira z ljudmi. Zanimivo pa je, kako se mladina obrača v preteklost, cikli se ponavljajo, prav zabavam se ob trendu recikliranja zvokov osemdesetih.
Kaj reciklirajo?Od postpanka do sintpopa in vse vmes. V tej nostalgiji očitno najdejo svežino, ki jo pospremijo z oblačili iz omar svojih staršev. Ki najbrž ne dišijo vedno najbolj sveže. (Smeh.) Tudi meni ta trend čisto ustreza, saj sem bil takrat mulec, a ohranjam distanco. No, naj se vrnem k vprašanju, kako zveni Slovenija skozi glasbo. Da jo slišimo, moramo na teren. V tradicionalnih medijih je zelo malo prostora za popularno glasbo, tudi kritike ne gojijo. A je nova muzika našla poti skozi družbene medije in ima svoje življenje. Na Valu 202 se trudimo zajemati iz teh bogatih bazenov ter jo popularizirati, čeprav smo z eno nogo še vedno tradicionalen medij.
Kakšna pa je vsebina sporočil te glasbe?
