Takrat ji je bilo 12 let, danes, 34 let kasneje, nosi naziv doktorica znanosti in živi v Združenih državah.

Ponosna na to, da je bila prvo dekle iz njihove vasi, ki ji je uspelo priti do študija na univerzi, si je takrat prisegla, da bo nekoč temeljito spremenila razmere v domači vasi Enoosaen, da bodo dekleta lahko živela otroštvo, ki ga sama ni mogla. Ustanovila je neprofitno organizacijo Kakenyine sanje, začela zbirati donacije in v domači vasi odprla osnovno in srednjo šolo, nazadnje pa še zdravstveni center.

Predvsem pa si skupaj s svojimi sodelavci prizadeva za to, da bi v vasi končno prenehali pohabljati spolne organe tamkajšnjih deklic. In ker prihaja iz te skupnosti, tudi precej bolje kot marsikatere tuje humanitarne organizacije ve, kako se spreminjajo kulturne norme v njej in kako na to vplivati.

V Keniji je sicer obrezovanje deklic zakonsko prepovedano, a je med Masaji še vedno precej razširjeno. Toda prizadevanja Ntaiyeve očitno rojevajo sadove, še posebej ker je vpis na brezplačno osnovno šolo in podelitev štipendije pogojila z zavezo staršev, da deklic ne bodo ne obrezovali, niti prisilno poročili.

Od takrat ne le da število družin, ki še vedno na tak način pohabijo svoje hčere, rapidno pada, tudi sicer se v vaški skupnosti položaj žensk spreminja na bolje. Predvsem pri starejši generaciji moških to še vedno vzbuja upor in nelagodje, medtem ko mlajši v tem največkrat vidijo predvsem prednosti.