In res je neverjetno, kako hitro lahko ta prihodnost, kadar gre za slovensko košarko, postane preteklost. Včasih se zdi, kot da vmes ni bilo ničesar; razen enkratnega Dončića in seveda izjemnega Dragića, ki je najboljši primer tega, kako lahko deček iz kvarta poveže izbrano vrsto in jo popelje do samega vrha.
Zgodba Gorana Dragića pa pove največ tudi o tem, kako trhli so temelji, na katerih je bila zgrajena celotna zgodba slovenske reprezentančne košarke, ki ji seveda manjka vsaj približno močna klubska košarka. Nekaj podobnega velja za naš hokej, ki dela še večje čudeže, glede na pogoje, v katerih deluje, in pa seveda majhnost, s katero se je zimski brat naše košarke že zdavnaj soočil.