Po njenem pričevanju jo je kot mladoletnico dolga leta psihično in spolno zlorabljal ter manipuliral z njenim zaupanjem. V knjigi Varna hiša groze opiše, kako je navidezna skrb postala nadzor in izsiljevanje, zakaj je dolga leta molčala ter kakšne posledice so ostale. Pričevanje Katje Pančur ni le spomin, temveč povabilo k pogumu – da nihče več ne ostane sam, ko išče pot iz zlorabe v življenje.
Sodni postopek proti Ronanu Chatellieru sicer še poteka. Zoper njega je razpisana tiralica, francoske oblasti pa ga doslej niso izročile.
Nedavno ste izdali knjigo Varna hiša groze, v kateri opisujete svoje življenje od otroštva do danes. Bi rekli, da je bilo pisanje te knjige za vas tudi neke vrste terapevtsko dejanje?Toliko, kolikor je bilo prelitih solz, zagotovo. Mislim, da je to vprašanje, ki zanima marsikoga, saj je knjig, ki se poglabljajo v posameznika, v njegove travme, veliko, čeprav je malo takšnih, ki bi pisale o tem, o čemer pišem jaz. Ljudi zanima, ali pišemo o travmah zaradi terapije. Na neki način ja. Marsikdaj pravimo, daj na papir, da ti bo lažje, in res je tako. Kar v sebi nosiš, daš med ljudi, med tiste, ki se jih dotakne, in potem ni več težko nositi te zgodbe v sebi. Torej ja, zagotovo je nekakšna terapija.
Zgodba o budističnem vodji Ronanu Chatellieru oziroma lami Šenpenu Rinpočeju je močno odmevala v medijih. V postopku ste ključna priča, a je bila pozornost javnosti večinoma usmerjena vanj, vas pa – kot pričo in žrtev – le redko slišimo. Vas je bilo strah javno spregovoriti o tem, kar ste doživeli, in je trenutek, ko ste pripravljeni povedati več, prišel šele s knjigo?V življenju me ni ničesar strah. Že tolikokrat sem izgubila in doživela toliko stvari, da vem, da kar koli mi bo prišlo nasproti, bom preživela. Očitno je to moj namen – da ljudem pokažem, kaj vse človek lahko doživi in še vedno živi naprej ter vsak dan poskuša biti boljša verzija sebe. Mene ni bilo strah, ni pa mi bilo vseeno, ko se je vsa zgodba začela, predvsem zato, ker so me ljudje gledali, me prepoznavali … Seveda pa se je o tem primeru ogromno govorilo in se bo še. Ker je bil šok. To pa zato, ker je bil on prvi, ki je v Slovenijo prinesel budizem. In ko se je ta zgodba začela, je sčasoma nastajala vse večja kepa, sledile so prijave proti njemu in cel kup ljudi je začelo govoriti o svoji izkušnji z njim.
