Carine so postale utečen instrument gospodarske politike vseh velikih svetovnih igralcev. To kaže, da se klasična ekonomska teorija, po kateri trg s samoregulacijo uravnava ponudbo in povpraševanje, vse pogosteje umika drugim ciljem. Kako svojemu gospodarstvu zagotoviti čim boljše pogoje za uspeh na svetovnem trgu in hkrati spoštovati pravila Svetovne trgovinske organizacije? To je temeljno vprašanje, s katerim se ukvarjajo največje gospodarske sile – ZDA, Kitajska in Evropska unija. Usklajevanje teh ciljev ni vedno mogoče, še posebej, kadar so odkloni posameznih sil v medsebojnih in globalnih trgovinskih odnosih preveliki. To se najbolj kaže v težavnem urejanju gospodarskih odnosov ZDA in Evropske unije s Kitajsko. Washington in Bruselj povezuje velik trgovinski primanjkljaj v blagovni menjavi s Pekingom. Ameriški je nekoliko manjši kot evropski, ki na dan znaša kar milijardo evrov.
Fotografija: Luka Cjuha
Kitajski pragmatizem za domačo stabilnost
V globaliziranem gospodarstvu načelo specializacije, ki ga povezujemo z Adamom Smithom in Davidom Ricardom, ni izgubilo veljave. Države lahko še vedno povečujejo učinkovitost, če se osredotočajo na dejavnosti, pri katerih imajo primerjalno prednost, preostalo pa uvažajo. Toda v svetu vse ostrejšega geopolitičnega rivalstva to ni več edino merilo gospodarske politike. Velike gospodarske sile vse pogosteje uporabljajo carine, subvencije in izvozne omejitve, da bi zaščitile strateške industrije, zmanjšale odvisnost od tujih dobaviteljev in omejile tehnološki vzpon tekmecev. Gospodarska učinkovitost tako vse pogosteje trči ob cilje nacionalne varnosti in geopolitične moči.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×
![]()