Zaradi tega so slovanski narodi začeli iskati nove rešitve. Boljšo prihodnost zase so videli tudi v tesnejšem medsebojnem povezovanju. Ker so bili Čehi na gospodarsko-industrijskem področju med Slovani najbolj napredni, jim je bila nekako prepuščena pobuda pri povezovanju Čehov, Slovakov, Slovencev, Hrvatov, Bošnjakov in Srbov, prebivajočih zunaj srbske kraljevine. Pomemben korak v tej smeri je na primer predstavljala ustanovitev telovadnega društva Sokol, ki je leta 1862 v Pragi nastalo pod vodstvom Miroslava Tyrša in se je začelo širiti po slovanskih deželah. Tako je njegova slovenska različica kot Južni Sokol v Ljubljani nastala že takoj naslednje leto, leta 1874 so ga ustanovili tudi na Hrvaškem. Sokolstvo je konec 19. stoletja preraslo v gibanje, usmerjeno tudi v dvigovanje narodne zavesti ter delovalo v smeri političnega osamosvajanja in povezovanja slovanskih narodov znotraj monarhije. Ker so imeli pri razširjanju te ideje veliko vlogo tudi časniki, so se začeli povezovati tudi slovanski novinarji. Tako so od začetka 20. stoletja do začetka prve svetovne vojne organizirali kar nekaj kongresov Zveze slovanskih novinarjev, med drugim leta 1903 v Ljubljani, ki je bil namenjen tudi pridružitvi slovenskih, hrvaških in srbskih novinarjev, ki pred tem še niso bili člani zveze, ker še niso imeli lastnih novinarskih društev. Pojem slovanstva je bil v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno močno prisoten tudi v slovenski kulturi in politiki. Navdihnjeni s tezami nemškega filozofa in literata Herderja o pomenu jezikov za obstoj narodnih skupnosti, so v nekaterih krogih začeli razmišljati celo o skupnem slovanskem jeziku.
Kongres slovanskih časnikarjev v Voloskem-Opatiji
Kakor določeno, je dospela večina slovanskih časnikarjev v Opatijo v soboto zvečer. V Ljubljani in v Št. Petru so se pridružili Čehom, Poljakom in Rusom Slovenci; dospeli so v Matulje ob 9 ¾ zvečer. (…)
