»Najhujši so otroci, ki se potem, ko nekdo umre, oglasijo, ker mislijo, da lahko zaslužijo. Teh primerov je zadnje čase največ. Kajti kaj mi počnemo? Vzamemo snare boben Jamesa Browna, kick boben Led Zeppelin, hi-hat činelo Marije Terezije in potem sami odigramo bobne. Vse to umetna inteligenca bo ali že lahko prepozna. In potem plačaj temu, plačaj onemu. Ameriški producenti danes hodijo na sodišče zaradi skladb iz leta 1993, pri čemer jih dvakrat oberejo. Prvič jim izvajalec, ki je s komadom zaslužil, ni plačal podlag, ki so jih zanj naredili, zdaj jih pa še tožijo potomci avtorjev,« Sunnysun, ljubljanski rap producent, opisuje dandanašnje razmere, ob čemer se nemalokateri rocker zadovoljno muza, češ: »Za vsako rit raste palica.«
Ko se je pojavila hiphop kultura oziroma tehnologija, ki je omogočila povzemanje ritmičnih, harmonskih ali melodijskih vzorcev že znanih skladb za nove raperske potrebe, je bila rockovska srenja zgrožena in do tega pretežno nestrpna. Podobno nestrpnosti do sintesajzerjev, na katerih se je dalo z enim prstom igrati domislice, za katere so manualni pianisti potrebovali vseh deset.