V 45 letih nastopanja je Zoran Predin postal ikona glasbene scene. Kariero kantavtorja je gradil z izjemnimi besedili, ki odkrivajo njegov iskrivi humor, hudomušnost, nežni cinizem in občutljivost za vse, kar se dogaja okoli njega. To dokazuje tudi njegovo pisanje. Zadnja dva romana, Mongolske pege in Brezmadežna – tretji Cirkus Astralis je pred izidom –, sta zgodbi, ki v Predinovem slogu govorita o sedanjosti. V kinematografe marca prihaja njegov avtobiografski dokumentarni film Praslovan, ki ga je režiral Slobodan Maksimović. Ko ga boste gledali, se vam bo zdelo neverjetno, koliko stvari o njem niste vedeli. Prepričljivi in profesionalni film je prejel vesno, nagrado po izboru publike na Festivalu slovenskega filma 2024 v Portorožu, režiser Maksimović pa Štigličevo nagrado za režijo.
Vem, da ste ljubitelj košarke. O trgovanju z Dončićem je bilo že res veliko povedanega, ampak … Ko sem gledala serijo o Michaelu Jordanu, sem bila presenečena nad tem, da je NBA kljub zapovedani profesionalnosti vseh, od funkcionarjev do igralcev, predstava emocij, intrig, nagajanja, zlobe, hudobije. To me je spomnilo tudi na knjigo Tadeja Goloba o Petru Vilfanu, v kateri so osebne zamere med trenerji in igralci na prvem mestu, pred tekmo, igro, profesionalnostjo. In če se spreš s trenerjem, ne boš igral.Peter Vilfan je bil v svojih zlatih časih idealen kandidat za NBA. Zelo prodoren in inovativen s svojo igro. Žal je takrat veljalo, da se lahko v tujino odide šele po dopolnjenih 27 letih, kar je Peru preprečilo kariero na drugi strani oceana. Še vedno sem prepričan, da bi tam zablestel še bolj, kot je v jugoslovanski reprezentanci. Ko se v ekipi srečata dva odlična, vendar različna značaja, obrambni trener in izrazito napadalen igralec, se lahko zgodi samo eno. Ali trenerja odpustijo ali pa igralec obsedi na klopi. Razčlovečeno trgovanje z igralci, brez kakršne koli empatije do njihovih osebnih mnenj in socialnih potreb njihovih družin, kar je v svojem intervjuju odlično opisala Vesna Godina, se je v primeru Luke Dončića razkrinkalo do kosti. Držim pesti, da bo zdaj še boljši, da bo osvojil prstan in da mu bodo dovolili igrati za slovensko reprezentanco.
Na žalost pa tudi v glasbi poznamo podobne primere kot v NBA-košarki. Tudi v tem poslu ni milosti. Na tisoče skupin muh enodnevnic zaradi prekonočnega uspeha izgubi stik z realnostjo. Evforično se zadolžijo pri svojih založnikih in diskografih in potem vse življenje odplačujejo svoje dolgove. Pred tridesetimi leti se je glasbeni posel temeljito spremenil. Dejavnosti, ki so bile do takrat strogo ločene, so se začele združevati v korporacije. V podjetje Live Nation so se združili založniki, ki so odkrivali in investirali v nove avtorje, diskografi, ki so jih posneli in objavili na nosilcih zvoka, ter radijske in televizijske mreže, prek katerih so nove skupine izstrelili med zvezde. In četrta služba istega podjetja, organizator koncertov, je potem takšno skupino poslala po svetu, organizirala serijo koncertov, vse dokler se ni izpela, potem pa so pač sami naredili novo … Takšen način delovanja je prinesel propadanje tradicionalnih festivalov. Na Nizozemskem sta bila v osemdesetih še delujoča dva festivala, ki nista hotela sprejeti diktata Live Nation, češ da bodo sami izbirali, koga bodo predstavljali. No, Live Nation se je odzval tako, da je na isti dan, ko so potekali omenjeni festivali, v bližini organiziral koncerte svojih izvajalcev, na primer U2 in Red Hot Chili Peppers, in po dveh letih sta oba tradicionalna neodvisna festivala propadla. Koncertni trg danes obvladajo takšne glasbene megakorporacije, ki organizatorjem vsiljujejo svoje izvajalce, radijskim postajam pa svoje sezname predvajanja … Zadnja pogruntavščina, ki se dogaja tudi pri nas, je najem terminov na prizoriščih, kjer so koncerti. Najemajo termine na stadionih in dvoranah in imajo dovolj denarja, da za sezono, dve ali tri vnaprej zakupijo najboljše datume. Na tak datum ali sami organizirajo koncerte ali pa termin prodajo naprej. Na tak način glasbena korporacija oblikuje program po svojem okusu.
Zelo dober film o industriji zvezd je film Zvezda je rojena, v katerem pevko, ki jo igra Lady Gaga, iz samosvoje, specifične ustvarjalke, potem ko jo dobi v roke industrija, naštancajo v še eno izvajalko, ki je podobna desetim drugim.To je remake stare zgodbe. Poslovnost ima vedno žalosten konec. Na primer Amy Winehouse. Poskušali so jo ukrotiti in iz nje narediti plastično pop pevko, čeprav je bila prej jazz in soul pevka kot pa pop zvezdnica.
