Naslednja tri leta in pol sem večinoma preživel kot begunec, in to je – ob vseh drugih identitetah, ki jih imam – nekaj, kar bo za vedno ostal eden od primarnih refleksov doživljanja samega sebe. Verjetno me bo tako, kjerkoli že bom, doživljala tudi okolica. In (ne)razumela. Medtem je na milijone ljudi doživelo različne usode in brez zadržkov lahko rečemo, da živimo v stoletju migrantov. Neko človeško bitje, ki je bilo prisiljeno zapustiti svoj dom, ne bo nikoli več bitje brez travme, oziroma kot bi rekli, bitje z integriteto.
A kaj je danes integriteta in ali jo je sploh mogoče imeti?
Ob vseh ovirah, prepovedih in vse večjem številu omejitev, ki se sprejemajo v imenu človekovih pravic in svoboščin, a jih v bistvu omejujejo. Sama beseda migrant v sebi že nosi določen vidik negativne konotacije: dejstvo, da jih, kamorkoli pridejo, večinoma dajo za žičnato ograjo, govori o tem, da se iz prejšnjih časov nismo veliko naučili. Toliko bolj, ker imamo roke zvezane s kreditno sposobnostjo in ker smo zatopljeni v pametne telefone, slepo drvimo v še večjo odtujenost in licemerje.
* * *
Circolo. To je prva tuja beseda, ki si se je naučil, saj je pred angleščino v naši hiši obstajala italijanščina. Prinesla jo je Mariolina, bila je z Lošinja in njen mož Džemo je bil očetov najboljši prijatelj. Na neki način je bil njegov vzornik, saj je bil kakih deset let starejši, toliko let pa se ti zdi pomembnih, saj misliš, da boš v tem desetletju ujel še eno obdobje, sodeloval pri zgodovinskih dogodkih, ki so ti ušli, ker si se pozno rodil. Izkazalo se je, da je Džemo ujel prav vse, česar moj stari ni. Kajti stari je imel samo tri leta, ko se je začela druga svetovna vojna, v Ašikovcu, sarajevski mahali, ki je, kot danes pričajo dokumenti tega časa, s precejšnjo zaspanostjo, a glede Judov tudi solidno ravnijo kolaboracionizma s fašisti, pričakala padec Kraljevine Jugoslavije in prihod oblasti Neodvisne države Hrvaške oziroma nemško okupacijo.
Psihologija begunca je fragmentarna in takšen je tudi njegov svet: saj na svetu ni več kraja, kjer bi lahko postal srečen ali ki bi ga lahko imel za svojega. Vse, kar begunec počne, je poskus, da svoje sedanje življenje sešije s prejšnjim. Kar mu večinoma ne uspe. Kajti upočasnjeni ritem novega življenja je v najboljšem primeru kopija starega. Ali nekaj, v kar se ne gre. Največ, kar lahko dosežeš, je deal. Sporazum med preteklim in prihodnjim. Dogovor s sedanjostjo. Nostalgija za prihodnostjo.
Begunec je medtem postal – migrant.
Iz nekoga, ki beži, v nekoga, ki se premika.
Seveda pod strogim nadzorom.
V zaprtem krogu.
Ti pravzaprav nočeš končati te zgodbe. Nočeš zapreti tega kroga. Circola. Ko hodiš po svetu, je to bolj ali manj po istih krajih, ta tvoj zemljevid je tako predvidljiv, da je že malce patetično. Skopje, Cetinje, Sarajevo, Zagreb, Novo mesto, Ljubljana, Koper, nekoč Beograd, danes Reka. Reka. Tukaj si bil prvič begunec.
Kot da se življenje vedno znova začenja. V reki. “Va Riki”, kot pravijo tako v Dalmaciji kot v Istri. In »na Rijeci«, kot rečemo mi.
In najbrž si nesposoben, strahopeten, da ne moreš iz tega začaranega kroga svojega jezika, in v osnovi še ene (ali dveh?) njegovih sester, ki si jih mimogrede dobil in jih zdaj nosiš kot nekakšno prtljago, čeprav še nisi do konca obvladal pravila, kdaj se uporablja predlog »s« in kdaj »z« ter kdaj »h« in kdaj »k«. Ta suhi škafec pušča. Niti ti niso povsem jasni makedonski členi. A rineš nekako naprej.
Včasih preklinjaš, ker nisi podedoval nobene zapletene zgodovine, ki bi bila sestavljena iz več jezikov in narodov, ne moreš pisati o optantih in osimskih sporazumih, o tem, kako je v nekem mestu ali v neki pokrajini vladalo več vladarjev in se je menjalo več jezikov. Videl si Pariz, London, Bejrut in Carigrad, videl si New York, Los Angeles in arabsko puščavo, in možno je, da tu in tam na ljudeh pustiš vtis nekakšnega pustolovca, a v bistvu si strahopetec.
Kajti vedno si se vračal.
Kakšna »veličastna« življenjska vloga? Kronist nekega majhnega, v bistvu nepomembnega dela sveta, v katerem vsi prisegajo na religijo, a nihče nikomur ni ničesar pomembnega oprostil. Stvari se ne da odmotati in vsi dokazujejo, da so bili pred tem nekaj in da pred tem ni bilo ničesar. A niso bili nič in pred njimi ni bilo ničesar. Revščina, iz katere je religija ustvarila plemena. Drhal moderne zgodovine. A vse kaže, da so vsi narodi bolj ali manj drhal.
Nekateri bolj, nekateri manj. Samo vprašanje je, kako se jih nadzira.
* * *
In verjetno se zato še vedno živo spomniš teh norih podob in dialogov, in Džema, ki oponaša tvojo taščo, ki so jo vsi klicali Marucci, torej Mamica, kot je tudi treba. Tudi ona je bila begunka med drugo svetovno vojno. Italijani, ki po padcu Mussolinija niso hoteli čakati na nemško okupacijo otoka, so zbežali na kontinent. Pridružitev matici Jugoslaviji, ki je bila razglašena, je vendarle morala počakati konec obračunov vseh teh idiotskih enot, ki so se umikale proti zahodu, in partizanov, ki so jih hoteli pokončati. A ljudje na meji so bolj nagnjeni k politični relativizaciji, bližje so drugim, drugačnim, vedo, kako je živeti poleg nekoga, ki živi drugače, in kako se je treba prilagoditi novim življenjskim pogojem.
Izkazalo se je, da je kultura nadomestna mantra tistih, ki ne znajo pripovedovati zgodb, ampak potrebujejo »višjo« ideologijo od zgoraj, nekaj takega kot politična korektnost. Paravan. Kultura, če je res kultura, je sama po sebi dovolj, ker je odprta, ne potrebuje nobene pomnožitve.
A morda se počutim samo ogrožen izven lastne kulture.
»Ne maram Pariza. Naredi me Balkanca.« Tako je govoril Krleža.
Kajti Mariolina je pripovedovala, kako je Marucci govorila, da ji je njena mati konec prve svetovne vojne govorila, naj gre na trg in vpraša: Quale bandiera è ora sul quadrato, che ora è lo stato? Katera zastava zdaj visi na trgu? Katera država smo zdaj? Džemo pa je govoril, da je najraje poslušal Marucci, kako pripoveduje o svojih spominih o vojskah, ki so bile v Gorskem Kotarju leta 1943. Zatem pa se prepusti, kot zna samo on, in posnema tisti neskončno simpatični značilen način govorjenja Italijanov, ko govorijo po naše: »Tad zu bili taljani, domobrani, cerkezi, ćetnići i kroati. A pritom ti nije jasno, jesu li kroati ustaše, domobrani, jal' partizani.« (»Takrat so bili Italijani, domobranci, Čerkezi, četniki in Hrvati. Pri tem pa človeku ni bilo jasno, ali so Hrvati ustaši, domobranci ali partizani.«)
In potem dojameš, desetletja pozneje. Tako tujci vidijo Balkan. Bolj natančno kot mi. Vojske, ki se zaradi nečesa preganjajo. Vsi Stoltenbergi, Owni, Jasušiji Akašiji, Jašućiji Nakariji, vsi Carli Bildti, Johannesi Hahni, Ursule von der Something, ves administrativni aparat večinoma brezdelnih, najpogosteje sumljivih tipov, a skoraj redno praznih, ki so v svojih državah večinoma desničarji in zagovorniki nravnega družinskega življenja, v prestolnici Evrope pa živijo od mastnih dnevnic, vsi nekdanji madžarski komunisti, ponosni potomci baltskih fašistov širom vzhodne Evrope v bruseljskih oblekah iz listra, vsi ti imitatorji, ki sanjajo, da imajo kostime in torbice svoje šefice, vidijo ta kos bede – in to ne brez razloga – kot video igrico.
* * *
V Bihaču si bil pred nekaj leti priča, kako se je mesto praktično prepolovilo, ko so vanj prišli migranti. Večinoma iz Afganistana in Pakistana. Ozko pot skozi gozd so imenovali game. Igrica. V kateri so jih hrvaški policisti pričakali, slekli do golega in jih vrnili na začetne položaje. Samo nekaj let pozneje se je življenje zakrohotalo in uvozilo veliko število ljudi iz Nepala in Filipinov. Namesto tistih, ki niso mogli ostati. In tistih, ki niso hoteli.
Circolo. Skupnost. Trideset let bi rad napisal pesem s takšnim naslovom. Krog. Ničesar nisi končal. Sanjaš o pisanju, ki zbira bralčeve misli, a ga ne sili, da posluša tisto, kar ima pisec povedati, saj kdo ima danes sploh kaj povedati? Nisi kot drugi, pogosto nimaš potrpljenja in sape, da bi se ukvarjal s svojimi rokopisi, in ostal boš fragmentarist, brez neskončnih romanov, v katerih pisci preko svojih likov pripovedujejo o nekakšni magiji, večinoma suho, brez čustev, profesorsko naučeno ali impregnirano z nekakšnim pretiranim mačizmom in feminizmom, z banalnostmi, ki so si jih izmislili tisti, ki ne znajo napisati niti ene zgodbe ali pesmi, večinoma pa znajo dobro braniti svoje katedre primerjalne književnosti. V kateri večinoma ni primerjanja.
In pazljivo gradiš imidž, v katerem te ne zanima kariera »velikega« pisca. Kaj to sploh pomeni v tako majhnem svetu? Tam, kjer malokdo kaj bere.
Ali bere napačno?
In zato veš, koliko je ves ta demimonde pravzaprav kompromitiran.
Kar pa konec koncev sploh ni pomembno.
Spet je prišel čas črnosrajčnikov. In mi jih čakamo. Kot begunci v lastnih mestih.
V razsutih družbah, tam, kjer je vse kratkotrajno in ni spomina, ker ni kontinuitete, ni treba imeti sanj o celovitosti.
Občutiš, da ne moreš iti v smeri, da bi bil homo universus. To si težko priznaš, a ostal boš fragmentarist.
Sicer je tudi Leonardo končal samo petnajst slik.
Tebi, če se bridko pošalimo, jih manjka še štirinajst.
Tista, ki si jo končal, ima naslov Begunec.
Migrant.
Mednarodno znanstveno zborovanje: migracije in migrant: Izzivi in odgovori; Reka, 11. 11. 2025
