Vlada kot predlagatelj zakona je prepustila poslancem, da se spopadejo z nedoslednostmi, ki so jih v zakon vrinili privatizacijski lobiji. Kljub tem darilom ga še naprej kritizirajo vse zdravniške organizacije in večina zdravnikov, ki se v medijih oglašajo posamično. Njihov glavni, pravzaprav edini argument je, da bo ločitev javnega in zasebnega zdravstvenega sektorja povzročila, da bodo mnogi zdravniki zapustili javne zavode in se bodo razmere še dodatno poslabšale. Njihove izjave so polne tarnanja zaradi izgorelosti, ki jo povzroča tlaka v javnih zavodih, pri čemer ostaja skrivnost, kako je ob tolikšnem garanju mogoče še dodatno delati v zasebnem sektorju. Kritiki med zdravniki niso doslej niti enkrat v zadnjem desetletju dopustili možnosti, da bi se okoliščinam navkljub dalo zmanjšati v nebo vpijočo stisko bolnikov. Spregledujejo, da še pred desetimi leti nismo imeli večjih problemov s čakalnimi dobami in da so vsi pacienti dobili osebnega zdravnika, če so ga potrebovali, pa čeprav smo takrat imeli tretjino zdravnikov manj in tudi tretjino manj denarja za zdravstvo. Edina rešitev, ki jo vidijo, je boljše plačilo in več zdravnikov. Torej več denarja in manj dela. In pa seveda delo v zasebnem sektorju. Smo izčrpani, sporočajo, kljub temu pa v svojem prostem času z delom pri zasebnikih pomagamo skrajševati čakalne dobe. To jim očitno ne uspeva, saj se kljub naraščajoči armadi zdravnikov z dvojno prakso čakalne dobe nenehno podaljšujejo. Danes je zdravnikov dvoživk že več kot dva tisoč. Za objektivne opazovalce ni dvoma in tudi mednarodne izkušnje to potrjujejo: zasebna praksa potrebuje za svoj razcvet dolge čakalne dobe, zdravniki v dvojni praksi pa imajo številne možnosti, da vplivajo na nastanek in vzdrževanje čakalnih dob. Pacient, ki čaka nesprejemljivo dolgo, je pripravljen postrgati vse svoje prihranke.
PLEČNIKOVE TRŽNICE
Zaradi prenove nekdanjega lokala Ribica si obetajo višjo najemnino
