Po mestu jih raste več kot tisoč štiristo, ponekod v kratkih vrstah, po večini v vrtovih posamično, tu pa tam tudi na cestno stran. V drevoredih jih ne sadijo, v parkih jih ni videti, iz mestnih gozdov sekajo suhe zaradi lubadarja, mlade zaradi pomlajevanja, nadomestnih smrek ne sadijo.
Za mestne arboriste smreke ni med želenimi vrstami. Da jim škodi onesnažen zrak, da ne prispevajo k zadrževanju vlage, ne dajejo goste sence, da zakisajo tla, da se jih ne da obrezovati, zato zrastejo previsoko in postanejo nevarne, da dajejo negativno energijo … Po drugi strani pa ni videti, da bi se smreke, celo tiste pri hišah, hitro sušile, niti da bi jih zelo napadali podlubniki, nasprotno, bujno se razmnožujejo, kot da bi se tudi v bolj vročem mestnem podnebju počutile bolje kot marsikje v gozdu.
Smreka, podobno kot jelka in bor, velja za sveto drevo, nekoč so jo častili, da ščiti življenje in ga poraja. Smreka sodi med zdravilne rastline, nekdaj smo vsi nabirali njene vršičke za sirup. Še danes velja za posvečeno vrsto, ki jo počastimo s tem, da jo za praznike posekamo. To je tisti čas, ko številnim smrekam ne pustimo, da bi dostojanstveno preživele svoj vek. Tedaj tudi o tistih v svojem vrtu pomislimo, ali jih le ne bi za vsak slučaj posekali, četudi jim tam nobeden ne škodi, niti jih ne objeda jelenjad, čeprav nič ne rjavijo in lepo dišijo ter jih je lepo videti, kako pokončno in strumno rastejo. Mnoge smreke in smrečice pričaka nezaslužena smrt, ko jih žrtvujemo, da bi bil božično-novoletni čas primerno ovekovečen. Smreke in smrečice nas zanimajo predvsem kot tradicionalni okras, nanje gledamo samo, koliko in kakšne okraske bi lahko nanje obesili, koliko lučk bi prenesle, koliko girland bi lahko nanje povesili. Na simbolni pomen okrašene smreke le redki pomislijo, večine niti ne zanima. Tiste velike in lepe žrtvujemo, da se jih znebimo kot preteče nevarnosti, ter jih velikodušno darujemo, samo da se znebimo stroškov poseka in odvoza. Potem se postavljamo z njihovimi izjemnimi višinami, jim hinavsko pravimo zelene lepotice in še poimenujemo po znamenitih ženskah, dokler jih po praznikih ne oskubimo, podremo, razžagamo in recikliramo. »Čeprav nas zimzelena smreka v naravi in domovih v takšni ali drugačni obliki spremlja vse leto, je december tisti mesec, ko jo slavimo v vsej njeni lepoti,« je zapisala znana oblikovalka cvetja. Kako naj jo razumemo? Visokoraslih lepotic posekamo za praznike vsaj trideset tisoč, odkazanih smrečic pa okoli dvajset tisoč. Slabo vest opravičujemo, češ saj so bile »pridobljene na naravi prijazen način z redčenjem pregostega mladega gozda«.
Od kod in od kdaj ta tradicija?
Zimzelene in vednozelene rastline, še posebej drevesa, so že od zdavnaj v vseh verstvih po svetu povezovali z duhovnimi temami. Simbolizirale so moč premagovanja življenja nad smrtjo, nedosegljive dolgoživosti in odpornosti v minevanju časa, v prispodobah večnosti so jim pripisovali božje lastnosti. Še posebej prepričljivo v temačnem in mrzlem zimskem obdobju, tam, kjer svetloba komaj premaguje temo, ko dan komaj premaguje noč. Podobno so lučem, ko so jih prenesli in obesili na vednozelena drevesa, pripisovali različne pomene od razsvetlitve teme do luči spoznanja – odsev božjega.
Zimzeleni bršljan so častili že stari Egipčani in za njimi stari Grki, ki so ga posvečali Dionizu, bogu vina, ki postaja z leti močnejši, dokler ne zaduši tistega, okoli katerega se ovije. Tako kot je Rimljanom zimzeleni lovor predstavljal simbol večnega življenja in neminljive časti, bodika pa božje drevce, ki s svojimi trni simbolizira Kristusovo križanje in s svojimi rdečimi plodovi predstavlja darove Svetih treh kraljev ob njegovem rojstvu. In tako naprej! Okrašena vednozelena drevesa so bila simbolno še močnejši in še bolj prepričljiv pripomoček za čaščenje bogov od rimskega Saturna do krščanskih Adama in Eve ter do Kristusa v času zimskega sončnega obrata.
Protestanti pripisujejo Martinu Lutru, da naj bi prvi vpeljal takšno simboliko s svečami razsvetljene božične smrečice, ki da povezuje moč vere z lučjo spoznanja. Do tedaj je jelka, okrašena z jabolki, simbolizirala rajsko drevo za praznik Adama in Eve na dan pred božičem. Iz prvotno drevesa spoznanja je postalo božično drevo odrešitve, ko je užitno okrasje dobilo še svetlobno okrasje, se je rodilo božično drevesce, kakršno poznamo danes. Le kdo bi si še lahko predstavljal in tolmačil vse to prepletanje, privzemanje in povezovanje simbolov in običajev v razvoju različnih verstev? Zato ima okrašena smreka ali jelka dandanes po večini posvetni pomen za uprizarjanje praznikov.
Moje dni smo smrečico skromno okrasili s piškoti, bomboni in nanjo pripeli svečice, danes iz njih naredimo bleščeče svetlobno telo, da podenj zlagamo darila. Da bi bili bolj zeleni in ustvarjalni, nanje obešamo tudi razne zvitke, plastične lončke, pločevinke, čopiče in podobno, češ da recikliramo. Če že hočete, bi bila zares prava alternativa naravni smreki virtualno božično drevesce iz kakšnega hologramskega prikazovalnika.
Nekega lepega dne ob božiču sem šel čez Golovec in malo nad glavno potjo zagledal smrečico, ki jo je nekdo lepo in izbrano okrasil z zvezdicami iz slame, da me je prevzelo posebno čustvo, tisti poganski duh prirodoverja. In pomislil sem, tako bi morali častiti Božiča, da si prislužimo tudi obet sončeve vrnitve. Če bi namesto posekanih krasili kar rastoče smreke po mestu, se nam ne bilo treba sprenevedati, kako zelen je ta praznični običaj.
