To je bilo namreč še obdobje, ko so kavboji nosili bele in črne klobuke, ko razlike med dobrim, grdim in hudobnim na filmskem platnu še niso bile zabrisane, za kar je sredi šestdesetih poskrbel veliki mojster Sergio Leone. Z omenjeno odločno gesto in njenimi posledicami na prvi pravi filmski avdiciji je Lee Van Cleef pravzaprav nehote napovedal umetniški in karakterni potek svoje igralske kariere. Nihče namreč ni tako dobro poosebil vloge dežurnega negativca na filmu, morda samo še Klaus Kinski, in nihče ni spregovoril tako malo besed. Postal je najboljši hudobnež, »Best Of the Bad«, kakor je z največjim spoštovanjem natisnjeno na njegovi nagrobni plošči na Hollywood Hillsu. In prav zato smo ga imeli še bolj radi.

Dežurni zlikovec Hollywooda

Lee Van Cleef je vzorčen primer rojenega »tough guya«, čvrstega moža, ki se odlično znajde v najtežjih trenutkih. Ne glede na situacijo je znal nadzorovati svoja čustva ter slediti svojim pravilom, kakršna koli so ta že bila. Nanj je bilo skorajda nemogoče vplivati, še težje pa ga je bilo sprovocirati do te mere, da bi se nerazumsko odzval na provokacijo. Trdno je stal za svojimi prepričanji, zato je bil kot naročen za dobo novega​ vesterna, preoblikovanega ali novega kodeksa časti, ki se je začel oblikovati v začetku šestdesetih let, morda ravno s klasiko Mož, ki je ubil Libertyja Valancea (The Man Who Shot Liberty Valance, 1962) režiserja Johna Forda. Takšnega ga ni oblikovala izobrazba, temveč življenje. Komaj sedemnajst let je štel, ko je septembra 1942 vstopil v mornarico, kjer je bil po osnovnem mornariškem in nadaljevalnem usposabljanju na Naval Fleet Sound School kot upravljalec sonarja dodeljen lovcu na podmornice in kasneje minolovcu USS Incredible. Na njem je bil proti koncu druge svetovne vojne zelo aktiven v Sredozemlju, ob obalah južne Francije in v Črnem morju, dokler se ni za dlje časa zasidral v Palermu. Van Cleef je bil med soborci zelo cenjen, poznan kot mož beseda. Veljal je za zanesljivega tovariša, na katerega si se vedno, v vsaki situaciji lahko zanesel. Če k temu dodamo še zlovešče obrazne poteze ostre brade, prodornih oči in sokoljega nosu, potem dobimo robustno kombinacijo, ki mu je po eni strani pravzaprav prinesla uspeh, po drugi pa tudi preveč zasenčila njegove igralske sposobnosti. Lee Van Cleef je bil namreč v prvi vrsti odličen karakterni igralec, podoba je bila samo nadgradnja (pretežno) zlobnih likov, ki so se po prvencu Točno opoldne (High Noon, 1952) Freda Zinnemanna in filmu noir Zaupno iz Kansas Cityja (Kansas City Confidential, 1952) režiserja Phila Karlsona začeli lepiti nanj. V začetku petdesetih let je postal celo nekakšen dežurni zlikovec v senci Hollywooda.

Za nekaj besed manj

Vendar se Lee Van Cleef ni zanašal izključno na svoj karakter in robustno podobo. V umetniškem iskanju samega sebe je šel precej dlje ter začel razmišljati, kaj je v ozadju dejanj, iz katerih so se oblikovali določeni ali izbrani čustveni odzivi. Za izhodišče mu je služila spontana reakcija na nespodobno priporočilo Stanleyja Kramerja, naj se podvrže plastični operaciji. Čakala ga je namreč vloga precej zgovornega šerifovega namestnika Harveyja Peela (kasneje je pripadla Lloydu Bridgesu), tako pa je končal kot tihi pistoljero Jack Colby. Med snemanjem mu je režiser Fred Zinnemann celo resno namignil, naj v filmu spregovori kakšno besedo, vendar je to zavrnil. Ne zaradi užaljenosti, temveč iz spoznanja, da bi s tem igranemu liku odvzel njegovo največjo prednost, njegovo moč in prepričljivost. Jezik za zobmi je s tem postal njegov način igranja. V njem se je našel in bolj kot z gostobesednostjo je na platnu prepričal s svojo navzočnostjo. Pred vsakim snemanjem je v roke vzel scenarij in svoje dialoge oklestil do smiselnega minimuma za nemoten potek zgodbe. Pol strani monologa v italijanskih vesternih je znal skrajšati v preprost pozdrav »Howdy« ali »Oprostite, gospa«. Pozornost gledalca je pridobil z gestami, pogledom, ne gobezdanjem. Bil je tudi eden redkih, ki jim Sergio Leone ni predvajal Morriconejeve glasbe med snemanjem izbranega prizora. Ni je potreboval, v kadru se je znal orientirati tudi brez nje. Lee Van Cleef je namreč imel izostren posluh za film, kar bi z nekaj umetniške svobode lahko pripisali celo zapuščini njegovega mornariškega usposabljanja pred ekranom sonarja.

Od priznanega obstranca do pozabe

Večkrat odlikovan se je od službovanja v mornarici častno poslovil leta 1946. Sprva se je preživljal kot računovodja, vendar je kmalu odkril poklic igralca, ki ga je povsem prevzel. Začel je sprejemati manjše vloge v off-broadwayskih predstavah ter z vlogo boksarja Joeja Pendletona v predstavi Nebesa lahko počakajo (Heaven Can Wait) prvič resneje opozoril nase. Eden izmed skavtov ga je predstavil newyorškemu agentu za talente Maynardu Morrisu, ki ga je takoj poslal na avdicijo v broadwaysko gledališče Alvin za predstavo Mister Roberts, kjer je zaigral ob Henryju Fondi. Vloga je bila kot naročena zanj, saj se zbirka kratkih zgodb odvija na krovu dveh tovornih vojaških ladij med drugo svetovno vojno. Med gostovanjem igre v Los Angelesu ga je opazil producent in režiser Stanley Kramer ter mu na stežaj – seveda pod že prej omenjenimi Van Cleefovimi pogoji – odprl vrata Hollywooda. V njem se je najprej dobro znašel. Kot igralec ni posebej izstopal, dobival pa je redne vzporedne vloge v vesternih, kot so Brezpravna čreda (The Lawless Breed, 1953), Tumbleweed (1953), The Desperado (1954), Obračun pri O.K. Corralu (Gunfight at the O.K. Corral, 1957), in noir kriminalkah Zaupno iz Kansas Cityja (1952), Vice Squad (1953) in The Big Combo (1955). Podobna kavbojsko izobčenska »usoda« ga je čakala tudi v televizijskih serijah (The Adventures of Kit Carson, The Lone Ranger, Brave Eagle), kjer se je v seriji Zgodbe stoletja (Stories of the Century, 1954–1955) pojavil kot izobčenec Jesse James. Stabilen ritem kariere je leta 1958 na silo prekinila huda prometna nesreča, po kateri so bili zdravniki prepričani, da nikoli več ne bo mogel jahati konja. Čeprav v bolečinah, je bil Lee Van Cleef dobrega pol leta kasneje znova v sedlu, vendar ponudbe za vloge niso več redno prihajale na njegov naslov. Preživljal se je celo kot soboslikar, dokler se nanj na poti v brezno pozabe ni spomnil Sergio Leone.

Za krožnik špagetov več

Po uspehu filma Za prgišče dolarjev (Per Un Pugno Di Dollari, 1964) si je Leone za naslednik lahko privoščil še enega ameriškega igralca več. Spomnil se je na Leeja Van Cleefa, igralca, ki s svojimi pogledi ustvarja luknje na filmskem traku, kot je nekoč izjavil. Van Cleef je vlogo v filmu Za dolar več (Per Qualche Dollari in Piu, 1965) sprejel brez pomisleka in točno leto dni kasneje, 12. aprila 1966, tudi vlogo v nadčasni mojstrovini, najboljšem filmu vseh časov Dober, grd, hudoben (Il Buono, Il Brutto, Il Cattivo, 1966). Če je s prvim delom Leone iz anonimnosti potegnil Clinta Eastwooda, je z naslednjima dvema, predvsem z zadnjim delom tako imenovane dolarske trilogije, Van Cleefa privzdignil med nesmrtne. In ne samo to, če smo med krvoločnim pregonom, prepolnim anarhičnih situacij, za nagrado 200.000 dolarjev do pokopališča Sad Hill spremljali Van Cleefa v prepoznavni podobi sadističnega plačanca brez moralnega kompasa (v faktografsko vednost: izračunali so, da je Van Cleef za 0,4 sekunde hitreje potegnil pištolo kot Clint Eastwood), smo ga kot hladnokrvnega romantičnega maščevalca smrti svoje sestre v filmu Za dolar več komaj prepoznali. Leone je v igralcih vedno znal poiskati tiste odtenke človeške intimne drame, za katero niti igralci sami niso vedeli, ali so jo sposobni oblikovati. Od tu dalje smo vsi vedeli, kdo je Lee Van Cleef. Njegova obraz in podoba sta postala sinonim ali zaščitni znak špageti vesternov. Nekateri so celo prepričani, da bi lahko postal še večja filmska zvezda, vsaj tako velika, kot sta postala igralca Charles Bronson in Clint Eastwood, če bi se iz Italije vrnil prej, kot se je. Na vrhuncu »špagetomanije« si filma brez njega skorajda ni bilo mogoče predstavljati. Pištole je vihtel v filmih Veliki obračun (La Resa Dei Conti, 1967), Smrt jaha na konju (Da Uomo a Uomo, 1967), Dnevi jeze (I Giorni Dell'ira, 1967), Veliki dvoboj (Il Grande duello, 1972) in Božja pištola (Diamante Lobo, 1976), če jih izpostavimo le nekaj. Malce okorno se je znašel le v italijanskih kavbojskih komedijah, v dveh, kjer je igral revolveraša Sabato (1969–1971), in v filmu Zlega moža reka (E continuavano a fregarsi il milione di dollari, 1971). Z njimi si je po drugi strani zagotovil mirno in udobno življenje, ki se je prezgodaj končalo z infarktom 16. decembra 1989. Ko se je leta 1965 v Španijo odpravil snemat film Za dolar več, ni bil sposoben plačati niti telefonskega računa.

Dih smrti

Konec sedemdesetih se je navdušenje nad špageti vesterni poleglo, zato se je Lee Van Cleef vrnil v Hollywood. Začelo ga je izdajati zdravje, a je vseeno izpolnil željo velikemu oboževalcu, režiserju Johnu Carpenterju, in zaigral v njegovem znanstvenofantastičnem akcionerju Beg iz New Yorka (Escape From New York, 1981). Planiran je bil tudi za vlogo preprodajalca z orožjem v bondijadi Dih smrti (The Living Daylights, 1987), vendar jo je moral zaradi vse resnejših zdravstvenih težav, povezanih s srčnimi boleznimi in rakom, zavrniti. Posthumno, leto po smrti, smo ga videli še v zadnjem filmu Thieves of Fortune (1990). Vendar je legenda o Leeju Van Cleefu močnejša od smrti. To smo videli že na filmu, kjer je bil eden redkih zlobnežev poleg lorda Dartha Vaderja, ki smo ga enostavno vzljubili, uživali v njegovih podlih potezah. Nihče ni bil sposoben odigrati tako brezosebnega hudobneža s povsem svojim kodeksom časti, ki je tudi od svoje žrtve vzel plačilo, da je z njim ubil naročnika njenega uboja. Ki je tudi v trenutkih, ko so ga »nespretno« postavili na stran zakona, v sebi izžareval nekaj neangelskega. Lee Van Cleef ni bil igralec intelektualec. Ni bil zvezdnik kova John Wayne ali Clint Eastwood, za svoje vloge ni prejemal cehovskih nagrad, vendar smo zaradi njih in njega hodili v kino. Pravzaprav bi po njem lahko poimenovali nagrado za najboljšega zlobneža v filmski industriji. V mestecu Somerville v zvezni državi New Jersey se je rodil na včerajšnji dan, 9. januarja, pred stotimi leti.