Lepa navada, voščiti drugim srečno novo leto, je že zelo stara, saj so jo poznali že v starem Rimu. Ljudje so si (ustno) med seboj že takrat izmenjali dobre želje, med katerimi so na prvo mesto podobno kot danes postavljali zdravje, srečo, uspeh in blaginjo. Tudi kakšna manjša simbolična darila so si ob tem izmenjali. Nekako v tem smislu so prihod novega leta zaznamovali tudi v srednjem veku, medtem ko so si v novem veku (od 17. do 19. stoletja) začeli izročati ali pošiljati že pisna voščila. V 20. stoletju so pravi razcvet doživele božično-novoletne razglednice z upodobitvami betlehemskega hlevčka in drugo priljubljeno motiviko, kot so deteljice, dimnikarji, prašički, ure, koledarji, okrašene smrečice in podobno. V omenjenem stoletju so veliko vlogo pri oznanjanju novega leta in prenašanju dobrih želja množicam igrali časopisi. Ob prehodih iz starega v novo leto so pogosto objavljali povzetke najpomembnejših dogajanj v odhajajočem letu, navajali ocene, kaj je mogoče pričakovati od novega, ter svojim bralcem tu in tam ponudili tudi kakšne nekoliko preveč optimistične napovedi. V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v teh letnih kronikah slovenskih časopisov pogosto mogoče prebrati precej kritične zapise o odnosu vladajoče Avstrije do slovenskih dežel in Slovencev nasploh, zlasti o kratenju pravic.
Ob koncu leta.
Leto se bliža svojemu svršetku, doba pomenljiva in dolga v življenji pojedinca, neznatna kapljica v morji neskončne večnosti, le trenutek, ki naglo mine v življenji narodov, in vender koliko britkega in veselega podaje tudi ta kratki trenutek jednega leta narodom kakor tudi pojedincu!