In vseeno te zdaj preganja, da si imel takrat prav, pa vseeno nisi ničesar ukrenil. Zgolj pisal si, vendar zdaj veš, da to ni bilo dovolj. Nisi se včlanil v stranko, kot tisti stari revolucionar, ki je za golo preživetje prodal dušo rdečemu vragu; nisi ustanovil podjetja, nisi kradel, ne izkoriščal, se vsaj pretvarjal, da želiš biti koristen; še v šole nisi hodil, da bi lahko kasneje ponavljal napake, o katerih si pisal in prepeval. Bereš in čutiš nemoč, nekakšno paralizo duha; morda si le star in utrujen, se tolažiš, saj mnogi so se utrudili že prej in zdaj samo še čakajo, kdaj bo konec ciljne ravnine; ti pa si le tu, ustvarjalen, kot nekoč, trpek in realen, še vedno kruto neposreden, kot bi iz tebe govoril tisti šestnajstletnik, ki se je že davno tega izgubil v megli norih pričakovanj. Svet se je tako zelo spremenil od takrat in se še najprej spreminja, tebi pa je vse manj jasno in to te celo pomirja, kot kakšna na novo postavljena utopija, sprta s predvidljivostjo propadanja.
Komad nosi naslov Pijani žig, skupina, ki ga je uglasbila in zaigrala na dveh, mogoče treh koncertih, kolikor so jih imeli, nosi ime Ljubljana 78; prvoborci punka znajo povedati, da je bila ta skupina takoj za Pankrti, a je kratko trajala; nekateri se je spominjajo po besedilu RTV dela nas debile, specifičnem po tem, da se je vsaka kitica začela s »Kar naprej«. V prvi kitici je avtor naštel glasbene izvajalce, med njimi Rolerčke (Bay City Rollers) in Slake, kaj več pa se tudi sam ne spominja. Naslov skladbe in s tem tudi refren vsekakor še nista povsem izgubila aktualnosti. S tem da so Rolerčke zamenjali novodobni izvajalci, ki nas še vedno delajo debile, morda še bolj kot takrat.