»Poznamo neke oblike veličine, ki napravijo, kadar se ne morejo izživeti v veri ali umetnosti, v navadnem življenju razdejanje.«
L. Durell, Aleksandrijski kvartet, CZ 1963, stran 30, prevod Mira Mihelič
V Dnevniku 21. novembra 2022 so na prvi strani z velikim naslovom povedali bistvo vladanja preteklega in sedanjega ljubljanskega župana: »Volilci so iz Jankovića naredili nepremičnino.« Čeprav je bila volilna udeležba nizka, le 43,14 odstotka, je od teh prepričal kar 63 odstotkov volilcev. In tudi zmagal s svojo listo, LZJ, recimo ji lista kimavcev. Spet je postal šerif »najlepšega mesta na svetu«, najlepšega po njegovih kriterijih in merilih. In kakšna so ta merila? Včasih tako nizka, da se lahko obnje udariš v glavo, še večkrat pa se lahko spotakneš. Pa po vrsti.
Trgovci z novci
Ljubljana se je razvijala vse od predemonskih in emonskih časov do danes in z njo njena materialna, kulturna in duhovna podoba. Brez slednjih dveh vsebine mesta ni, je lahko le spalno naselje. Mesto svojo podobo, svoje posebnosti, svoje navade skozi čas spreminja v primežu bolj ali manj usodnih zgodovinskih dogodkov. Na zelo ohlapen način Ljubljani uspeva ohranjati zgodovino mesta, ki pa se bolj in bolj izgublja v modernizaciji časa in prostora. Tudi in predvsem zaradi podleganja kapitalskim apetitom v zadnjih dveh desetletjih. Se pravi trgovcem z novci!
Od ljubljanske gotike, baroka in secesije ni ostalo prav veliko. Še manj od rimske Emone. V preteklosti so bili uničeni Jakopičev paviljon, Kozlarjeva palača, okolica Figovca, nunske cerkve in njenega vrta, velik del Tivolija. Imamo svetovnega arhitekta Jožeta Plečnika, ki ga tuji ocenjevalci postavljajo ob bok velikim evropskim arhitektom, kot so Alvar Aalto, Otto Wagner, Adolf Loss, Le Corbusier … Pa mi? Tukaj in zdaj? Dovoljujemo, da poskuša mestna oblast uničiti Plečnikove Križanke, ogroziti Plečnikove arkade na osrednji ljubljanski tržnici, uničiti Plečnikov stadion za Bežigradom. Kar bi se že zgodilo, a na srečo bližnji stanovalci in mnogi arhitekti že leta bijejo bitko za ohranitev prvotne podobe in namena. Ga branijo pred popolno spremembo, ko bi bil stadion po novih načrtih obnove prepuščen kapitalu brez pameti, brez zgodovinskega spomina in brez znanja. Le dobičku! Brezsramni kapitalist v tem brezbožnem početju pa ima vso podporo in blagoslov. Koga le? Ljubljanskega župana vendar! Ker on je povsod zraven in brez njega se nič ne zgodi, kot je izjavil sam! In tako se najrazličnejše odločbe, odredbe, ocene, ki so bile včeraj proti, prej ali slej spremenijo v za. Pa ne le v primeru bežigrajskega stadiona. Trgovci z novci!
Imamo prelepo Plečnikovo Tromostovje in Prešernov trg s spomenikom našemu največjemu slovenskemu pesniku Francetu Prešernu. Večino leta je trg našarjen z vsemi mogočimi in nemogočimi hišicami, prodajalnami, reklamnimi akcijami in prepojen z vonjem po pečenih klobasah, pleskavicah in čevapčičih. Že res, da je naš pesnik veliko časa preživljal v gostilnah, nimamo pa podatkov o tem, da bi oboževal balkansko kuhinjo.
Decembrski trubači
Kulturna raven letošnjega pričakovanja novega leta, ki veje z MOL, je presegla vso domišljijo. Ob kičasti okrasitvi središča Ljubljane so tokrat po cele ure nastopali trubači. Tudi v soboto, 14. decembra 2024, je bil Prešernov trg od popoldneva do poznega večera neprehoden in hrupen. In trubači, že tako glasni, še z dodatnim ozvočenjem. Okoli njih plesalci kola! Prešeren s svojo muzo je skromno stal na svojem podstavku, na srečo oba neosvetljena, da se v temi ni videlo, kako zardevata nad hlapčevstvom nas, kar nas je še Ljubljančanov, ker mestnim oblastem dovoljujemo kulturno mestno središče spreminjati v banalno zabavišče Balkana. In dovolimo nespoštljiv odnos do vernikov, saj je bilo trubačem dovoljeno ure igrati tik ob frančiškanski cerkvi. Kako pa tamkajšnji stanovalci preživljajo vse to?
Očitno je, da sedanji župan ne mara ne vere, ne prebivalcev mesta, ne slovenske kulture. Ne spoštuje ne frančiškanov ne Prešerna; pred leti je dva metra od pesnika stal celo prenosni zeleni WC-boks. Še manj mara Plečnika. Če bi ga, ne bi njegove bivše male trafike oddal v promocijo podjetništva, najbrž ne za majhne denarje, ki ponujajo nekakšne unikatne izdelke. Bivša trafika bi bila bolj primeren prostor za ponudbo fotografij, spominkov, kratkih predstavitev o našem največjem pesniku (v praksi samo enkrat na leto!), tudi v različne jezike prevedenih nekaterih njegovih pesmi. Ponuditi turistom osnovne podatke o življenju in delu obeh, Jožeta Plečnika in Franceta Prešerna. Na arhitektovem mostu in ob pesnikovem spomeniku! Ampak ne, torbice in drugi »šmuk« so za »najlepše mesto na svetu« županu pomembnejši! Trgovci z novci!
Tudi pesnika, duhovnika, zagovornika slovenske kulturne in politične osvoboditve pred germanizacijo Antona Aškerca mestna oblast ne mara. Aškerc je leta 1898 postal prvi mestni arhivar v prvem mestnem arhivu v Ljubljani. Oboje je zasluga takratnega župana Ivana Hribarja. Zasluga sedanjega: preselitev arhiva in s tem tudi izbris spomina na Aškerca in na prvi arhiv, zato da so ga zavzele pisarne za mestne birokrate. Kljub ugovorom in protestom strokovnjakov in Ljubljančanov! So ob vhod v hišo na Mestnem trgu 27 pritrdili vsaj tablico z zapisom o zgodovini te stavbe? Niso je!
Medtem ko je na nasprotni strani Mestnega trga, na pročelju nekdanje DZS, pritrjena plastika glave in zapis, da je v tej hiši prebival Gustav Mahler, skladatelj in dirigent od 1881 do 1882, ko je živel in delal v Ljubljani. Angažirali so ga Nemci, dirigiral je nemškim uprizoritvam oper in nemškemu simfoničnemu orkestru, Die philharmonische Gesellschaft in Laibach. Trikrat počastimo spomin na Mahlerja: v avli Slovenske filharmonije, na Mestnem trgu in še na Dvornem trgu. Kar je v redu in tudi prav. O Antonu Aškercu, Ivanu Hribarju in prvem mestnem arhivu v mestni hiši pa ni več sledu! Gre za namerno uničevanje kulturne dediščine?
Parkirišče v vsak park
Dalje: dovolili smo, mestnim oblastnikom, uničenje Šentjakobskega amaterskega gledališča s stoletno tradicijo neprekinjenega delovanja, saj so jim grobo odvzeli oziroma le dovolili souporabo gledališkega odra. Gledališča brez lastnega odra pa ni. No, so, običajno jih srečujemo na Ani Desetnici.
Dovolili smo jim, mestnim oblastnikom, da je na mestu, kjer je stal znameniti Šumi, zrasel neprimeren stanovanjski objekt; da so popačili prvotno podobo javnega kopališča Ilirija; dovoljujemo jim pozidavo Rožne doline, Črne vasi, uzakonjanje komercializacije zelenih površin, kot so Tivoli, Rožnik, Ljubljanski grad, Golovec, kot posledica prijateljske vezi župana z glasbenikom Magnificom. Mestni oblastniki ne priznavajo slabih ocen kakovosti ljubljanskega zraka kljub merilnim dokazom; prekomerno služijo s parkirninami, kot se jim zazdi in kjer se jim zazdi; dovoljujejo, da je vsa gostinska ponudba namenjena turistom, s katerimi je Ljubljana prenatrpana. Ne spoštujejo tradicije Botaničnega vrta; odločajo o imenovanjih direktorjev; ne odstranijo Prešernovih verzov, vtisnjenih v asfalt v Čopovi ulici, kjer dnevno hodimo po našem največjem pesniku in verzih naše himne; vse obnove cest trajajo predolgo in vse njihove megalomanske gradnje, ki so namenjene predvsem športu, se praviloma ne držijo rokov in se tudi zelo podražijo, pozneje pa prinašajo izgubo. Seveda v tem naštevanju ni vsega, kar mestna oblast počne v škodo mestu, meščankam in meščanom.
Če je bila Ljubljana v preteklosti res zaspano mesto brez pravega mestnega utripa, se je to v prvem mandatu novega župana resnično spremenilo na bolje. A beton, novi tlakovci, oživitev obeh bregov Ljubljanice od tržnice do Špice ter delna prepoved motornega prometa na glavni prometni žili skozi mesto so prinesli spremembe v centru, povzročili pa prometne zastoje na drugih mestnih ulicah. Zato gre v Ljubljani kljub prvotnim zunanjim izboljšavam od leta 2006, ko smo prvič izvolili sedanjega župana, v kulturnem smislu vse lepo počasi navzdol. Tako počasi, tako vztrajno, da mnogi meščani tega ne opazijo. No, vsaj večina ne, če bi, bi moral biti že velik halo.
Mateja A. Hrastar je v svoji kolumni v Dnevniku 27. decembra 2022 izrazila skrb, da bi se lahko stari na novo izvoljeni župan spremenil v rimskega cesarja, »saj se župan prestolnice ob začetku svojega mandata v komunikaciji z meščani in javnostjo vse bolj obnaša kot rimski cesar, ki s piedestala razlaga svoje ideje ter jih trmasto zagovarja, apriorno zavrača vse drugačne sugestije in komunicira le o tem, kar mu ustreza«. Skrb je bila na mestu. Postal in ostal je točno to! In vsak dan bolj! Ker je pač tak človek in ker mu dovolimo, da je tak!
Časopis Ljubljana je predvsem propagandno trobilo Mestne občine Ljubljana. Ne piše o finančnih težavah, ki jih imajo Stožice, in še vedno neurejeni okolici. Afera Rog je že sama po sebi posebna zgodba. Danes srečaš več ljudi na pokopališču kot čez dan v Rogu in njegovi okolici. Po osmi pa najbrž po tej veliki hiši blodijo samo še duhovi. Ne piše o prometnih zastojih, ko ob prometnih konicah traja vožnja z avtom od Centra do Škofljice dobro uro, v normalnih razmerah največ petnajst minut. Javni prevoz pa čista žalost. Tudi nikoli ne piše o brezglavem sekanju dreves na Rožniku. Grajski hrib so »očistili« za kakih 250 dreves. Kako bo s plazenjem terena, bomo videli ob prvem velikem deževju. Nič o tem, da so mali park na križišču Resljeve in Trubarjeve uničili zato, da danes MOL tam pobira parkirnino od približno tridesetih avtomobilov. Vzdrževanje parka, tudi majhnega, je strošek, parkirišče, čeprav majhno, pa dohodek! Tudi nič o tem, kako se z gradnjo stolpnic prebivalcem posega v njihov življenjski prostor, se jim jemljejo zelenice, otrokom otroška igrišča. Nesporazumi meščank in meščanov z županom so praviloma ob vsaki njegovi odločitvi, a v glasilu ni nič o tem. In niti enega odgovora na članke, kolumne in pisma bralcev v časopisih Delo, Dnevnik, Mladina, kjer župana nagovarjajo najrazličnejši ljudje, mu predlagajo, da bi se marsikaj lahko naredilo drugače ali pa se sploh ne bi naredilo.
Na mizi imam nekaj člankov, od novembra 2022 do letos se jih je nabralo 165. Sto petinšestdeset. Marinka Kurelić in Alenka Bizjak za Civilno iniciativo Tržnice ne damo, pokojni arhitekt Fedja Košir, pa Janez Suhadolc, Janko Rožič, Društvo arhitektov Ljubljane, Nina Granda, Damir Josipovič, Milan Zdravko Kovač, Peter Kerševan, Franc Maleiner, Nadškofija Ljubljana, Ignacij Voje in še mnogi drugi. Napisale so jih osebnosti z znanjem. Mnogi opozarjajo na škodo, ki bi nastala pri gradnji garaže pod tržnico, tudi na morebitno uničenju Plečnikovih arkad, semeniške zgradbe, zgrajene leta 1721, saj so na njej že vidne poškodbe kot posledica gradnje brvi in mesarskega mosta čez Ljubljanico. Mimogrede: Zmajski most je zgrajen na pilotih, ki so jih dneve in noči zabijali v tla. Mladostna simpatija pesnika Otona Župančiča Albertina-Berta je stanovala na Šentpetrskem nasipu, v bližini današnjega Zmajskega mostu. Pesnik je bil takrat študent zgodovine in zemljepisa na dunajski univerzi, kadar je bil v Ljubljani, je izvoljenko večkrat spremljal domov. V pesmi Nebo in zemlja ji sprva izpoveduje ljubezenska čustva, ki se v zadnji kitici spremenijo v žalost zaradi uničene tišine noči. »In tedaj, / tam od reke nevesela / v noč / se dviguje pesem dela: / na pilote padajoč / oven tolče trdi takt, / monotono – vdar na vdar. / Glej in zemlje vzdihovanje / je prevpilo moje sanje, / mračno je puhtelo v raj«. / (Zbirka Čez plan, 1903). Pesniku je hrup zabijanja pilotov v tla za bodoči Jubilejni most Franca Jožefa I. uničil ljubezensko idilo. Koliko pilotov bo treba zabiti pod garažo pod tržnico?
Ljubljana ni beograjska depandansa
Vsako urbano naselje je vedno vpeto v čas od svojega nastanka do sodobnosti, ki bo pripadalo prihodnosti. Zato je še toliko bolj potrebna previdnost in preudarnost, ko gre za posodobitve in širitve, ki so seveda nujne in potrebne. A kdor barbarsko lomasti po občutljivem organizmu, kot je mesto, ki naj ohranja duhovno bistvo preteklih in sedanjih prebivalcev, kdor to ruši, spreminja mestu njegov karakter, njegovo dušo, njegovo enkratnost v času in prostoru. Ljubljana je slovensko mesto in še glavno povrhu, ni beograjska depandansa. »Ljubljana je šport!« sem prebrala geslo MOL nekje na ulici. Pa se igra košarka na mivki na lepem mestnem trgu! Aktualnemu županu megagradnje ležijo, zlasti ko gre za športne objekte. Menedžerske sposobnosti mu je treba priznati! Ne zida pa novih gledaliških in koncertnih dvoran. Raje se krpajo stare, da postanejo nekakšni spački med starim in novim. V Pariz, London, na Dunaj, v Benetke, Firence in druga mesta ne hodimo zaradi jedače in pijače, tja gremo v galerije, na razstave, koncerte, gledališča. Tudi v parke in živalske vrtove. Ljubljana se ne ponaša z velikimi muzeji in galerijami, manjših je tudi manj in manj, vse večinoma sameva. Turistom se ponuja ogled centra, v uri, dveh je to opravljeno; nato pa se je in pije; od tržnice do Špice vse polno, vse zasedeno, ves prostor v Stari Ljubljani in ob Ljubljanici ena velika menza. In hrupna glasba, ki je dovoljena v lokalu ali pred njim. Vsakih nekaj korakov drugačna. Ponekod pozno čez polnoč.
Ko se je pred leti soseda pritožila nad hrupom iz lokala, je dobila na Magistratu odgovor samega vrhovnega šerifa mesta: »Ljubljana ni spalno naselje, in če vas hrup moti, se lahko preselite na deželo!« Ljudje pač moramo spati, da lahko dobro delujemo čez dan. Tudi v mestih. Pa še zdravju koristi! To bi trgovci z novci morali vedeti! Zaradi njih bi morali pravico do spanja vpisati v ustavo. Vsakokratni mestni urbanisti so delali po svojih najboljših močeh in znanjem. Kar seveda pomeni, da so bila njihova hotenja plod znanja in dolgoročne vizije v dobro meščankam in meščanom mesta, pa vseeno, marsikatera njihova odločitev je bolj podoba velikega ega in majhne strokovnosti.
Zato moramo mi, Ljubljančani, preprečiti vse, s čimer se ne strinjamo. Takoj zdaj vsakršen grob poseg v ljubljansko tržnico! Ponovno premisliti ustreznost trase kanala C0, in s tem preprečiti onesnaženje pitne vode s fekalijami, čeprav je po zagotovilih možnost izredno majhna. Pa vendar! Kdo bo nosil posledice, če se zgodi črni scenarij? Preprečiti sedanjo gentrifikacijo mesta! Ohraniti Botanični vrt in mu omogočiti razvoj, ne degradacijo! Prenehati trmoglavo združevanje vrtcev in krniti njihovo avtonomijo! Sanirati odtoke na Celovški cesti pod železniškim nadvozom, ki je ob večjem nalivu neprevozna! Očistiti Ljubljanico, da bo na voljo poletnemu kopanju! Preprečiti športnim navijačem, da lahko mesto spremenijo v svoj divjaški poligon, kot se je zgodilo z Green Dregonsi! Preprečiti uničenje Plečnikovega stadiona! Tu za trgovce z novci ni prostora!
Zlobna anekdota
Ljubljana ima dva velika nerešljiva problema. Razvila se je na potresno ogroženem terenu in v kotlini. Zato bi lahko župan denar, namenjen zidanju podzemnih garaž, preusmeril v pomoč tistim hišam v mestu, ki so zaradi morebitnega potresa ogrožene. Kaj je bolje, imeti nepotrebno garažo ali tretjino mestnih hiš v ruševinah? Ko aktualni župan trdi, da ima Ljubljana lahko brez škode svojo sežigalnico v mestu, ker jih ima več tudi mesto Dunaj, pa nima slabega zraka, seveda ne ve, ali pa noče vedeti, da je Dunaj mesto vetrov, leži na odprtem. Od tu je po eni od razlag mesto dobilo tudi ime Wien, der Wind, veter. Lahko ima kateri koli aktualni župan za svoje projekte v Ljubljani vsa dovoljenja najrazličnejših institucij, vendar ga niso volile institucije, župana volimo meščanke in meščani mesta Ljubljane. In mi smo tisti, ki imamo zadnjo besedo, nam je vsakokratni župan mesta odgovoren, ker smo ga izvolili mi. Res da zaradi njegovih predvolilnih načrtov in obljub, vendar se morajo ti načrti tudi pozneje usklajevati z nami, ki živimo v Ljubljani, smo zadnja instanca, ki se strinjamo ali se ne strinjamo, ki lahko nekaj sprejmemo ali ne sprejmemo. Kar velja tudi za županjo, če bo kdaj izvoljena!
Sem pa slišala anekdoto, ki je morda res zlobna, a če je v njej zrno resnice, je pa vredna razmisleka. Da namreč župan Zoran Janković zato tako strastno zagovarja »posodobitev« sedanje tržnice, da bo, ko bo »začasno« odstranil Vodnikov spomenik, na njegovo mesto postavil svojega. Ki menda z njegovim večnim nasmeškom že čaka nekje v nekem ateljeju v okolici Beograda!
