V urejenih demokracijah morajo biti takšni obiski evidentirani. Tako je tudi pri nas. Od leta 2010, ko smo sprejeli zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, je to področje tudi zakonsko urejeno. Tistemu, ki prihaja na obisk, pravimo lobist, gostitelju lobiranec. Posel oziroma poklic, ki ga gost opravlja, pa imenujemo lobiranje.
Kljub zakonski podlagi so lahko mračne slutnje povprečneža povsem utemeljene. Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) namreč v Poročilu na področju lobiranja za leto 2023 ponovno ugotavlja, da so veliko večino dejavnosti lobiranja, kar 98 odstotkov, izvedli neregistrirani lobisti in da je poročanje lobirancev o lobističnih stikih na lokalni ravni in interesnih organizacij na nizki ravni.
V Sloveniji je lahko lobist vsakdo, ki je dopolnil 18 let, doslej še ni bil pravnomočno obsojen in je vpisan v register lobistov, ki ga vodi KPK. Čeprav je po svetu lobiranje pomemben in čislan posel, vrste za vpis v register ni. Tako je bilo na zadnji dan leta 2023 v registru vpisanih le 84 lobistov. Ti morajo enkrat na leto komisiji poročati o lobističnih stikih, medtem ko morajo gostitelji, v tem primeru lobiranci, komisiji o lobističnih stikih poročati v roku osmih dni od obiska. Poročanje o lobističnih stikih, ki je navsezadnje bistvenega pomena za transparentnost in nadzor nad vplivom zasebnih oziroma poslovnih interesov na oblikovanje zakonodaje in javnih politik ter odločanje o drugih zadevah v javnem sektorju, je slabo. Strokovnjaki pravijo, da bi bilo treba spremeniti zakonodajo, lobiranju, ki ga pogosto napak razumemo, pa bi bilo treba dati večjo veljavo in ugled. Po drugi strani med ljudmi obstaja tudi bojazen, da je naš politični milje tako prepleten z zasebnimi in poslovnimi interesi, da mu ni mar za transparentnost in da se vse, kar lahko vpliva na zakonodajo, odločanje in javne politike, dogaja pod mizo.
Predzakonska izkušnja
Z osamosvojitvijo se je Slovenija začela odpirati v Evropo in svet. V naslednjih letih smo se pridružili različnim integracijam od zveze Nato do Evropske unije. Postali smo demokratična, tržna in odprta družba. V tistem času je nastalo kar nekaj velikih in uspešnih agencij za odnose z javnostjo, ki so tlakovale pot tudi lobiranju. »Veliko energije smo vlagali v zagon področja strateškega komuniciranja kot zakonitega in etičnega početja. Zato smo ustanovili Slovensko društvo za odnose z javnostmi, nekajkrat poskušali ustanoviti spodobno strokovno združenje za lobiranje in začeli organizirati Mednarodni simpozij o raziskovanju odnosov z javnostmi,« se poosamosvojitvenih časov spominja komunikolog Franci Zavrl, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sodeloval pri vzpostavljanju stroke odnosov z javnostmi, katere del je tudi lobiranje.
Številne korupcijske afere, ki so praviloma ostajale brez epiloga, so metale slabo luč tudi na lobiranje. Prevladalo je mišljenje, da je lobist pravzaprav nekakšen nebodigatreba, ki ti lahko za primeren denar uredi praktično vse. Kdo so ti ljudje, nismo vedeli. Da je lobist drugod po svetu ugleden poklic, ki je pomemben za demokratičnost in transparentnost družbe, nas ni zanimalo ali pa nismo hoteli verjeti.
Kljub poskusom posameznikov, da bi se lobiranje tudi zakonsko uredilo, se vse do leta 2010 ni zgodilo nič. Sicer pa to področje do takrat ni bilo urejeno niti v mnogih drugih evropskih državah. »Področje lobiranja so imele zakonsko urejeno samo Nemčija, Danska, Italija in Poljska, zunaj Evrope je bilo to urejeno samo v Kanadi in ZDA. Mi smo zakon sprejeli leta 2010. Hrvaška ga uvaja v svojo zakonodajo šele letos,« pojasnjuje predsednik komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi.
Tako smo leta 2010 sprejeli zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, ki med drugim opredeljuje tudi področje lobiranja. »Lobiranje je delovanje lobistov, ki za interesne organizacije izvajajo nejavno vplivanje na odločanje državnih organov, Banke Slovenije, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov ter na odločanje državnih organov, Banke Slovenije, organov in uprav lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil o drugih zadevah razen tistih, ki so predmet sodnih in upravnih postopkov, postopkov, izvedenih po predpisih, ki urejajo javna naročila, in drugih postopkov, pri katerih se odloča o pravicah ali obveznostih posameznikov. Za dejanje lobiranja šteje vsak nejavni stik lobista z lobiranci, ki ima namen vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja prej navedenih odločitev,« je zapisano v zakonu, ki določa tudi, da je lahko lobist vsaka polnoletna oseba, ki ni zaposlena v javnem sektorju in ji ni bila odvzeta poslovna sposobnost ter ni bila zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojena na več kot šest mesecev zapora. Zakon še določa, da lahko lobiranje opravlja domača ali tuja fizična oseba, ki je vpisana v registru lobistov. Vpis v register je pogoj za začetek izvajanja lobiranja.
Alarmantni podatki
Evropska unija je ob sprejemu našo zakonodajo dobro ocenila, 14 let pozneje pa glede na poročilo KPK o lobiranju v letu 2023 ugotavljamo, da veljavni zakon ne zagotavlja transparentnosti. »Pokazalo se je, da so težava izjeme, ki so postale pravilo. Če pogledate statistiko za lansko leto, so samo dva odstotka lobiranja opravili registrirani lobisti, 98 odstotkov pa je bilo izjem. Zakon, ki ureja lobiranje, je predvidel, da lahko lobirajo praviloma samo registrirani lobisti, drugi pa le izjemoma. Zdaj pa se nam dogaja, da največ lobirajo tisti, ki po zakonu spadajo med izjeme. Pri komisiji se zavzemamo, da bi se izjeme odstranile iz zakona in bi se točno določilo, kdo je lahko lobist. Vse drugo bi bili poskusi takšnih ali drugačnih vplivov, katerih sprejemljivost bi morali presojati organi sami. Namen je, da bi bil javni sektor bolj transparenten. Če bi delali vse na očeh javnosti, javnost ne bi imela razlogov, da ne bi zaupala institucijam,« o pomanjkljivostih obstoječega zakona razlaga Šumi.
Izjeme smo s spremembami v zakonu določili leta 2011. Od takrat velja, da delovanje posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij z namenom vplivanja na odločanje državnih organov in organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov na področju, ki se neposredno nanaša na sistemska vprašanja krepitve pravne države, demokracije in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne sodi med lobiranje. Zato se oseba, ki lobira za interesno organizacijo, v kateri je zaposlena, za ta namen ni dolžna vpisati v register lobistov. Enako velja za zakonitega zastopnika ali izvoljenega predstavnika interesne organizacije. Javnost ob tem pomisli, da lahko lobira praktično vsak.
Lobiranje na slabem glasu
»V Sloveniji se lobiranje skorajda praviloma razume kot nekaj negativnega, prikritega, nezakonitega, celo sramotnega. Takšna percepcija je posledica v preteklosti vse prepogostih koruptnih, prikritih ali neetičnih praks s ciljem skritih, nepravičnih in neupravičenih koristi,« meni lobist in predsednik Združenja za zakonito lobiranje Slovenije Mihael Cigler in dodaja, da je lobiranje formalno in pregledno prizadevanje posameznikov, podjetij ali organizacij, da vplivajo na odločevalce in oblikovalce politike, pri čemer spoštujejo vse zakonske in etične norme, ki urejajo to dejavnost. »Seveda je lobiranje tudi to, da predstavljaš podlage za investicije, ki bi bile morebiti zanimive za državo, saj se s tem tudi pospešuje gospodarsko dogajanje. Skratka, pri lobiranju gre za vse tisto, kar spada na področje javnih zadev oziroma po angleško public affairs. Američani so začeli uporabljati tudi že besedo government affairs, predvsem zato, ker se izogibajo besedi lobiranje, saj je povsod nekoliko demonizirana. Vseeno pa bo beseda lobiranje obstala in ostala, saj se zgodovinsko nanaša na srečevanja vplivnežev v lobijih,« pojasnjuje Cigler.
Da je lobiranje na slabem glasu, se strinja tudi Šumi: »Kako ljudje v posamezni družbi razumejo lobiranje, je po moji oceni kulturno pogojeno. Pogosto je lahko povezano z negativnim predznakom, saj gre za ljudi, ki želijo vplivati na odločevalce. V strokovnih krogih – in prav bi bilo, da je tako tudi v širši družbi – pa je lobiranje popolnoma legitimna in legalna dejavnost ter del demokratičnega procesa. Družba mora imeti vzvode, da vpliva na odločevalce, vendar pa morajo biti ti vplivi seveda transparentni. Slovenska družba nekako še vedno ne nagrajuje etičnega ravnanja, še vedno smo država, kjer je, če parafraziram profesorico Vesno Vuk Godina, domačijska logika še vedno zelo prisotna. Lojalnost izkazuješ ne neki neformalen način, ko je zakonodaja sekundarnega pomena in tudi pravna ureditev ni primarno vodilo.«
Domačijska logika se po njegovih izkušnjah ne spreminja kaj dosti, se jo pa vedno bolj razkriva. Kot poudarja, slovenska družba ni odzivna na moralne sankcije. »Potrebujemo razumevanje, da je država skupna lastnina vseh nas in ne plen nekoga, ki je na oblasti. Tako je treba tudi delovati, da ustvarjamo pogoje za dobrobit ne samo elit, ampak tudi vseh drugih. To je naše poslanstvo. Pri tem je ključna odgovornost. Tu se razlikujemo od držav severno od nas, kjer je individualna odgovornost precej močneje izražena. Pri nas precej prisegamo na kolektivno odgovornost, ki se potem samo razprši. Imate ljudi, ki so vpleteni v različne postopke in kdaj tudi pravnomočno obsojeni, pa ne čutijo potrebe, da bi se umaknili iz javnega življenja. Vendar dokler državljani ne bodo terjali od njih odgovornosti, ni pričakovati vidnejših sprememb na bolje,« dodaja Šumi.
Tudi Zavrl se strinja, da v slovenskem političnem prostoru, ki zajema tudi lobiranje, prevladuje neka vrsta domačijskosti. Meni, da se za največjo težavo zakonitega in etičnega lobiranja izkazuje številčna majhnost slovenskega odločevalskega in vplivnega okolja, po njegovem pa podobno velja tudi za delovanje politične demokracije nasploh. »Kakšna je moč argumentov v okolju, v katerem so vsi z vsemi v sorodstvu, sosedstvu, botrstvu, skratka, ko se vsi osebno poznajo izpred političnega življenja in se že leta ter desetletja družijo, koristijo in škodujejo, skratka, ko domačijskost onemogoča hladno interesno delovanje za javno korist? Če družina in sorodstvo neposredno posegata v javno in politično, potem so drobne zasebne, predvsem družinske koristi nad javnim dobrim,« pojasnjuje in dodaja, da smo v zadnjih letih priče zrcalni sliki domačijskosti, in to je populizem: »Potem ko smo družbo, državo in gospodarstvo razdelili med našimi in vašimi, so lobiranje začeli prevzemati 'civilnodružbeni lobisti', kot so na primer Jaša Jenul, Nika Kovač, Aleš Primc, Pavel Rupar in podobni. Politike se zaslišuje na trgih in zakone piše na cestah. Ugledne ustanove se obmetava z živalskimi izrazi, kot da smo v Nemčiji v dvajsetih letih dvajsetega in ne v Sloveniji v dvajsetih letih enaindvajsetega stoletja. Ogroženo ni le zakonito in etično lobiranje kot stroka, ogrožena je demokratična republika kot sodobna politična ureditev,« opiše Zavrl trenutno stanje. »Žal za Slovenijo v mednarodnih krogih velja, da v njej ni mogoče in ni treba lobirati, ker je vedno mogoče najti nekoga v sistemu ali pa njegovega brata ali bratranca, ki je pripravljen za odstotek, dva, deset ali petnajst urediti, kar je pač treba. To je tudi poreklo slovenskih korupcijskih zgodb. Kjer s(m)o si vsi domači, se lahko o vsem pogovorimo doma, in ta domačijskost je strup za lobiranje in za demokracijo. Odpreti bomo morali okna in zadihati s polnimi pljuči.«
Stanje na terenu
V Sloveniji je bilo konec leta 2023 v register lobistov vpisanih 84 oseb. Šumi pravi, da se številka zadnja štiri leta, odkar je prevzel vodenje komisije, ne spreminja kaj dosti in se konstantno giblje med 80 in 85 registriranimi lobisti. Po podatkih iz poročila so v letu 2023 lobiranci komisiji posredovali 704 zapise, s katerimi so skupno poročali o 5260 izvedenih stikih, med temi o 4000 zakonitih lobističnih stikih. Pri 1623 stikih je šlo za vplivanje na sprejem predpisov in drugih splošnih aktov, pri 2377 stikih pa za vplivanje na odločanje v drugih zadevah. Najbolj v oči bode podatek, da je bilo le 85 stikov lobirancev izvedenih z registriranimi lobisti, 3915 stikov pa z neregistriranimi lobisti, ki sodijo med izjeme.
»Če pogledamo vse interesne organizacije, bi jih moralo biti seveda krepko več, kot je registriranih lobistov. Koliko, je zelo nehvaležno napovedovati. Imamo sicer poročanja izjem od registriranih lobistov, kamor štejemo zaposlene v interesnih organizacijah, njihove izvoljene predstavnike in zakonite zastopnike. Za vse druge posrednike, ki morda dejansko sodelujejo pri poslih in dogovorih, pa dejansko ne vemo. Če bi javni sektor vedel, da lahko lobira samo registriran lobist, ki ima izkaznico in zato izpolnjuje vse kriterije, bi drugo lobiranje morali zavračati. Nezakonito lobiranje, če ne gre za registriranega lobista ali izjeme, je lobiranec dolžan zavrniti,« pojasni Šumi.
Tudi Cigler meni, da bi moralo biti v register vpisanih mnogo več oseb, kot jih je. »Če si star 18 let, plačaš 22 evrov takse in predložiš potrdilo o nekaznovanosti, se lahko vpišeš v register. Zato bi pričakovali, da bi bilo v register vpisanih veliko več oseb.« Po njegovem mnenju je na normalen delovni dan v Sloveniji okoli 12.000 ljudi z nekim interesom pri katerem od nosilcev javnih pooblastil, bodisi ministru, sekretarju, županu bodisi kom drugem, zato ocenjuje, da bi moralo biti pri nas v register lobistov vpisanih vsaj 3000 do 4000 oseb. Z vidika transparentnosti pa bi morali urediti tudi, da se lahko v register poleg fizičnih oseb vpisujejo tudi pravne osebe.
Ob tem je treba poudariti, da podatki razkrivajo samo tiste stike, ki so bili prijavljeni, kaj se je na terenu še dogajalo, pa je zelo težko oceniti. »Če govorimo o 4000 stikih v lanskem letu, bi lahko rekli, da je bilo vse tisto, kjer se je sklenil določen državni oziroma lokalni posel in ni bilo v ozadju nobenega lobiranja, z vidika zaposlenih v javnem sektorju speljano tako dobro, da odločevalci niso potrebovali nobenih spodbud, ker so sami tako spretni, da poiščejo, kaj se na trgu dogaja in v katero smer želi država. Obstaja pa seveda tudi možnost, da so bili nezakoniti lobisti oziroma nekdo iz ozadja tako spretni in dobri, da so po drugih poteh prišli do odločevalcev. Tukaj sta dve plati zgodbe. Vse, kar je zunaj uradnih številk, bi lahko pomenilo nezakonito lobiranje, lahko pa da gre le za dobro delo javnega sektorja. Pri tem se postavlja vprašanje, kaj kdo verjame,« dejansko stanje povzame Šumi.
Kralji na Betajnovi
Iz poročila komisije izstopa tudi podatek o nizki stopnji poročanja lobirancev o lobističnih stikih na lokalni ravni. Od skupno 212 občin je komisija v letu 2023 od zgolj šestih občin prejela šest zapisov lobirancev o stiku z lobisti. Po drugi strani pa predstavnike lokalnih skupnosti drugi lobiranci večkrat označijo za lobiste, čeprav to niso. V letu 2023 so tako lobiranci poročali o 19 stikih s predstavniki posameznih občin, čeprav zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določa, da so funkcionarji in javni uslužbenci organov in uprav lokalnih skupnosti lahko le lobiranci, in v takšnih primerih ne gre za lobiranje. Skratka, besede, da je šel neki župan lobirat v Ljubljano, ne držijo.
»V lokalnem okolju se obveza o poročanju še vedno ne jemlje dovolj resno. Ljudje to razumejo kot neki nebodigatreba. Zato vse poteka tako, kot je značilno za slovensko družbo, na neformalen način. Slovenci imamo zelo radi neformalne poti za dosego ciljev, poleg tega imamo zelo priročen izgovor, da se ne moremo izogniti konfliktu interesov, ker vsak pozna vsakogar. Vendar ni tako. Če si zaposlen v javni službi, če si na funkciji, moraš skrbeti za javno dobro in zasebni interes na to ne sme vplivati. Navsezadnje pa mora tudi vsak lobist svoje delo opraviti transparentno,« o slabem poročanju o lobističnih stikih na lokalni ravni razlaga Šumi.
Cigler je ob tem še bolj natančen. Pravi, da še ni srečal lobista, ki bi se v register vpisal, ker lobira na ravni lokalne skupnosti. Po drugi strani tudi župani in nosilci funkcij v lokalnih skupnostih ne poskrbijo za to, da bi izobrazili kader. »Nihče ne hodi na izobraževanja. KPK je lani organiziral izobraževanje s predstavniki lokalnih skupnosti, a sta se prijavila samo dva, zato so morali izobraževanje odpovedali. Tudi naše združenje pripravlja izobraževalne programe za lokalne skupnost, vendar je zanimanja izjemno malo. Kličemo jih in predstavljamo, zakaj je to pomembno, pa se vedno nekako izgovorijo, da se potem izobraževanja ne udeležijo. Zgodilo se je celo, da sem bil že na poti v neko občino, pa so mi vmes sporočili, da morajo zaradi določenih razlogov izobraževanje odpovedati,« dodaja Cigler.
Cigler meni, da je za delovanje lobistov dobro, da imamo zakonodajo na tem področju, saj je zakon uredil tudi, kaj lahko in česa ne smeš. »Med drugim je določeno tudi, da ne smeš vplivati na izbor razpisov. Lahko predstaviš določen projekt, ne smeš pa vplivati na to, kdo bo razpis dobil. Čeprav je, kot lahko vidimo, v Sloveniji še vedno od 70 do 80 odstotkov razpisov dogovorjenih in se ve, kdo bo dobil posel. To je navsezadnje pred dobrimi štirimi meseci v svojem poročilu ugotovilo tudi evropsko računsko sodišče, ki je objavilo, da pri nas na tem področju še vedno obstaja sistemska korupcija.«
Poklic lobista Zavrl opisuje kot mreženje z namenom vplivanja na javne odločevalce, to pa se najpogosteje izvaja z izmenjavo pomembnih informacij. »Nikoli ni bilo in nikoli ne bo javnega odločanja brez lobiranja. Vprašanje je le, koliko je pregledno, zakonito in etično. Če ga zakopljemo v kanalizacijo in s tem skrijemo pred očmi javnosti, se zmanjša verjetnost za zakonitost in etičnost. In 'lobirajo' hostese, posojevalci denarja, trgovski potniki in komurkoli še se sliši 'lobist' boljši naziv od siceršnjega,« pojasnjuje Zavrl.
Meni tudi, da mora dober lobist najprej poznati temo, o kateri se želi pogovarjati z odločevalcem, pa tudi širši kontekst in morebitne pozitivne in stranske učinke ukrepov, o katerih teče beseda. Potem mora biti dober komunikator, saj mora biti sposoben zapletene zadeve razložiti preprosto, tako da jih nasprotna stran razume in se je o njih sploh mogoče pogovarjati. »V podrobnosti mora biti domač s postopki in načini odločanja, kako priti od točke A do točke B z upoštevanjem vseh pravil in uzanc upravnega ali zakonskega postopanja. Imeti pa mora osebno integriteto in ugled, sicer mu nihče ne verjame na besedo, ta pa je najpomembnejša valuta v procesu lobiranja,« še pravi Zavrl.
Seveda se marsikdo sprašuje tudi, koliko je delo lobistov plačano. Cigler pojasnjuje, da se tarifa za delo v mednarodnem okolju giblje okoli 450 evrov, v domačem pa od 180 do 250 evrov. Ob tem pa se nihče ne zaveda, koliko dela je treba opraviti v ozadju, da se lahko nekdo kakovostno pripravi na razgovor. Zato bi bile spremembe zakona tudi po njegovem mnenju nujne.
Rešitve za prihodnost
Če bomo hoteli povečati transparentnost na področju lobiranja in drugje uglednemu poklicu izboljšati družbeni renome, bomo v prihodnosti morali nekaj storiti. »Treba bi bilo določiti strožje pogoje, kdo je lahko lobist. Danes je lahko lobist vsak, ki je polnoleten, poslovno sposoben, ni zaposlen v javnem sektorju in ni bil pravnomočno obsojen na kazen, daljšo od šestih mesecev zapora. V tem kontekstu bi si v komisiji želeli še osebno primernost. Mi nimamo diskrecije, ko nekdo odda potrdilo o nekaznovanosti, je polnoleten in ni zaposlen v javnem sektorju, nimamo razlogov, da zavrnemo njegovo vlogo za vpis v register lobistov. V preteklosti so se zaradi tega že pojavljale polemike. Združenje za zakonito lobiranje se zavzema za licence in kodeks. To so dobri koraki, ki bi krepili cehovsko higieno. Takšne korake pozdravljamo, saj se nam zdi pomembno, da bi tudi oni sami skrbeli za zakonitost. Mi trenutno nimamo pravih vzvodov. Imamo sankcije, od opomina in ne nazadnje tudi izbrisa iz registra, vezani pa smo na poročila o lobističnih stikih, ki jih dobimo ali pa tudi ne, kot se najpogosteje dogaja na lokalni ravni,« nujne spremembe pojasnjuje Šumi in izpostavlja, da bi si želeli tudi, da se izenačijo roki za poročanje.
Pri urejanju in razumevanju tega področja bi bilo pomembno, da bi se tudi država odločila, da se zaposleni več in pogosteje usposabljajo na tem področju. Tako bi, kot pojasnjuje Šumi, veliko več javnih uslužbencev vedelo, kako ravnati ob lobističnem stiku in kako prepoznati in preprečiti tiste, ki to niso. Šumi pravi, da si želijo, da bi se lobiranje razumelo v kontekstu njegovega namena. »Zato smo tudi uvedli postopnost pri sankcijah. Lani smo prvič začeli sistematične ukrepe pri upravnih sankcijah za registrirane lobiste, ki niso poročali o svojem delu. Izrekli smo pisne opomine ter različne sankcije – prepoved delovanja za tri, šest, 12 in 24 mesecev, letos pa smo prvič izrekli sankcijo izbrisa iz registra lobistov. S tem želimo dati jasno sporočilo, da je na tem področju treba uvesti tudi določeno restriktivno ukrepanje. Vseeno pa se nam zdi, da je treba najprej ljudi ozavestiti in usposobiti ter odpraviti anomalije. To je začetek sistematičnega pristopa. Tako kot lobisti ne morejo biti le registrirani in brez vsakih obveznosti. Dolžni so pošiljati poročila in prijavljati stike,« pojasnjuje Šumi. Dodaja še, da v komisiji podpirajo vsa prizadevanja tistih, ki si prizadevajo, da se to področje dodatno uredi in da lobistični stan tudi sam sebe malo korigira. Bodisi skozi usposabljanja bodisi skozi pravilne prakse, opozarjanja na neetične prakse in licence.
Tudi Cigler pravi, da si vse te spremembe želijo v združenju. Vseeno pa se mu zdi, da bil lahko tudi država postorila več za njihovo delovanje in s tem izkazala poznavanje področja in skrb za transparentnost delovanja družbe.
Glede na to, da morebitne spremembe zakona ne bodo bistveno vplivale na življenje posameznika, bi lahko morda pričakovali, da bo do spremembe zakonodaje prišlo dokaj hitro. Vendar se zdi, da za to področje ni veliko posluha. Kot pravi Šumi, bi bil za to potreben splet okoliščin. Po domače pa bi se lahko reklo, da je vse odvisno od tega, kako bo pihal veter.
