Luka Grbić: Živimo v času kapitalizma, v resnici pa smo v korupcijalizmu

​Grbić je zapustil Srbijo, se preselil v Ljubljano in na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vpisal magistrski študij gledališke režije. Danes svojo izkušnjo razpira v solo predstavi Ide gas, gledališki avtofikciji, v kateri skozi osebno zgodbo odpira širša vprašanja o umetnosti, zvezdništvu, hiperprodukciji in razmerju med kulturo, kapitalom ter politiko.

Predstava se začne kot sproščen, skoraj prijateljski pogovor z občinstvom, nato pa postopoma razkriva mehanizme sistema, ki iz mladih igralcev ustvarja produkte in umetnost vse pogosteje potiska v logiko trga. Ko govori o sebi, govori tudi o generaciji in času, v katerem umetnik vse težje loči med poklicem, preživetjem in osebnimi vrednotami. Predstavo si bo znova mogoče ogledati 15. marca in 5. aprila na odru v ljubljanskem lokalu Prulček.

Naključje. Nisem se nameraval ukvarjati z igro, ki me, čeprav sem imel stike z njo, ni zanimala. Vlogo v Južnem vetru sem dobil zato, ker je bila asistentka režije moja prijateljica: povabila me je na avdicijo, izbrali so me in kot vsak najstnik sem bil nad vlogo v filmu seveda navdušen. Poleg tega so se vsi ukvarjali z menoj, skrbeli zame, dobil sem 150 evrov na dan in bil sem blažen.

Igranje v filmu, pozornost, mediji, vse to me je prevzelo in vpisal sem se na akademijo. V študij sem se spustil kot v raziskovanje. Zanimalo me je, kaj mi igra lahko omogoči, kaj mi bo ponudila. Sočasno mi je dala občutek, da sam odločam o svoji poti, o tem, kaj počnem, kako in na kakšen način. Danes, ko se ozrem nazaj na svoje začetke, pa vem, da v resnici o ničemer nisem odločal sam.

Pozornost, slava, če hočete, mi je sprva ugajala. Kar naenkrat so me vsi poznali, se hoteli z menoj fotografirati, nekomu sem nekaj pomenil. Recimo: ko sem šel v Banjaluko, sem v restavraciji jedel zastonj in naenkrat nisem bil več Luka iz bloka v Novem Beogradu, ampak Luka, ki spi v hotelu, večerja biftek in tako naprej.

Ko danes kontekstualiziram ta čas, bi rekel, da nisem bil premlad za film, bil pa sem premlad za to, kar so producenti, menedžerji in drugi počeli z menoj. Iz mene so namreč hoteli ustvariti zvezdo, kajti zvezde potem prodajajo filme, superge, oblačila. Iz mene so delali produkt. Ko sem se prvič začel spraševati, ali je res v redu, da z menoj počnejo, kar koli se jim zazdi, sem o tem govoril s kolegi igralci in njihov odgovor je bil vedno, to je tvoj poklic. Ampak to ni moj poklic. To je del produkcijskega modela, ki je v Srbiji zelo razširjen. Ob vsakem filmu iz mladih igralcev, novih obrazov, naredijo spektakel in zvezde, da se film prodaja. Ta model te zgolj izkoristi.

Menim, da je absolutni zločin, da otroka, najstnika, pošlješ promovirat film v televizijsko oddajo, kjer ga sprašujejo, kakšne punce so mu všeč, s kakšnimi dekleti bi spal in tako naprej. To je ekstremno problematično, vendar so pripravljeni iti preko vseh meja, samo da bi prodajali film.

Absolutno jim je uspelo. Ta model, kako iz mladega igralca ustvariti produkt, je v Srbiji že dodobra preverjen in utečen. In ponavlja se znova in znova.

Že v času akademije. Takrat sem se prvič zavedel, da sem ves ta sistem zvezdništva, internetnega vplivništva prevzel in se z njim poistovetil, kar pa me je omejevalo pri ustvarjanju vlog v gledališču. Ni bilo pomembno, ali bom vlogo odigral dobro, ampak samo moj videz, kakšen sem, kako bom to promoviral … V prvem in drugem letniku akademije sem bil zato med najslabšimi, kar je tudi psihično vplivalo name. In takrat sem se prvič zares zavedel, da sistem, v katerem živim in delujem, ni v redu.

S pomočjo tehnike, ki smo se je priučili na akademiji in ki je pomembna za ustvarjanje vlog, sem začel preizpraševati sebe kot človeka in sistem, ki me je naredil v to, kar sem. Ključni premik pa je bil vstop v gledališče, saj sem prvič začel umetnost razumeti kot nekaj ločenega od posla. Dotlej sem posel in umetnost enačil. Igra mi je pomenila denar in nič več kot to. Gledališče pa je odpiralo družbene probleme in začelo nekaj spreminjati v meni.

Tako, da imate sto nadaljevank, posnetih v enem letu, vse pa se posnamejo z denarjem Telekoma Srbija, ki je državno podjetje. Tako, da Beograjsko dramsko gledališče pripravi več kot deset premier na leto. In tako, da imamo več kot osem gledališč, ki nenehno producirajo nove in nove predstave. Ko sem se prvič vprašal, zakaj imamo takšno hiperprodukcijo, me je zanimalo predvsem, kdo vse to sploh konzumira. Komu se splača posneti sto nadaljevank, od katerih jih večina ni kvalitetnih. In bolj ko sem raziskoval, hitreje sem začel vzpostavljati povezave med sponzorji, podjetji in vlado ter ugotovil, da se skozi vse te nadaljevanke, filme in predstave pere denar in predvsem krade, pri čemer smo igralci izkoriščeni za korist nekoga drugega.

Korupcija je v Srbiji organizem, ki se razrašča kot rakava rana. Pri nas, kar ni skrivnost, vse poteka po principu, če podpiraš Vučića, bo Vučić podpiral tebe. In zanimivo je, da ko po Sloveniji ali na Hrvaškem igram predstavo Ide gas, ki problematizira prav to, mi gledalci pogosto rečejo, to je vaš, srbski problem, pri nas tega ni. Ampak korupcija je povsod in povsod je enaka, le da je v Srbiji prepredla vse. Danes živimo v času kapitalizma, v resnici pa smo v korupcijalizmu. Pri vas je morda korupcija izpeljana elegantno in prikrito, v Srbiji pa ne.

Fotografija: Jaka Gasar

Ja, elegantno. Uporabljajo se izrazi, kot so »skupni dogovor«, »trajnostni razvoj«, in potem je vse videti elegantno, v ozadju pa je prisotna korupcija. V Sloveniji se korupcija dogaja. Vendar se zdi, da ni vpeta v umetnost, da je umetnost ne zanima. V Srbiji pa je javno znano, da Beograjsko dramsko gledališče sponzorirajo podjetja, kot sta Millenium Team in Mozzart, ki sta neposredno povezana s srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem in za katera se ve, da obračata denar na vse mogoče načine.

Gledališče najbrž nima konkretne koristi, jo pa imajo posamezniki. Tudi korupcija nima koristi od umetnosti, ima pa jo človek. V predstavi Ide gas sem razvil dve tezi. Prva govori o finančni koristi, druga pa o koristi uveljavljanja sebe kot umetnika. Torej, nekomu je ambicija dobiti denar od nadaljevank, ga pospraviti v žep in dobro živeti, drugemu pa je ambicija postati prepoznaven. Če želiš uspeti, ti bodo Vučićeva stranka in z njo povezana podjetja pomagali uspeti. V zameno moraš tu in tam govoriti v podporo Vučiću, se pojaviti na kakšnem njegovem srečanju …

In takšnih igralcev ter režiserjev v Srbiji ni malo. Ko si enkrat tako ambiciozen, da si se pripravljen prodati, začneš slabo delovati na okolje.

Točno tako! Nisem mogel več živeti v takšnem svetu, ker se z njim preprosto ne strinjam. Bilo mi je povsem nesprejemljivo, da sem zaposlen v gledališču, imam nizko plačo, s katero ne preživim, če bi hotel preživeti, pa bi se moral »prodati« podjetjem blizu Vučića in bi živel kot kralj.

Ne bi rekel. Tudi zase, ko sem začel igralsko pot, sem sledil tistim nad menoj, ki pa so od mene zagotovo imeli večje koristi kot jaz. In zato še nisem slab človek. Da sem »pobegnil« iz Srbije in zapustil ta vzorec, je zgolj privilegij. Uspelo se mi je rešiti. Tisti, ki so ostali, nimajo drugega izhoda ali pa ga niti ne vidijo, saj je že tako globoko zakoreninjen v naši družbi.

Na to ni lahkega odgovora in rešitve se ne da najti čez noč. Zagotovo je prva stopnička ozaveščanje ljudi: kje smo, kaj pomeni mehanizem Millenium Teama, kaj pomeni Mozzart, kaj pomeni njun »umazani« denar. Pri tem ni treba sprejemati radikalnih potez, kot sem jih sprejel jaz, ko sem odšel iz Srbije in se umaknil iz tamkajšnjega sveta. Imel sem prihranjen denar, nimam otrok, nimam družine in sem to lahko storil. Marsikdo ne more. Če to ozaveščanje povežem s protesti v Srbiji: protesti ne bodo dosegli sistemske spremembe, česar se protestniki zavedajo, so pa dosegli zavedanje, da sistem, v katerem živimo, ni v redu. Protesti so vse večji, kar pomeni, da se vse več ljudi zaveda problema v Srbiji.

Tako je. Protestniki se tudi politično mobilizirajo. Če jim to uspe, bo to prvi korak k spremembi. Poleg tega se morate zavedati, da v Srbiji nenadna sprememba ni mogoča. Enkrat smo to že poskusili, po padcu Miloševića, pa smo danes na istem, če ne celo na hujšem. Protesti so v ljudeh prebudili zavest, da če se združimo, lahko dosežemo spremembe. Ko sem se preizpraševal, sem imel občutek, da sem v vsem tem povsem sam. Nihče mi ni stal ob strani, igralci me niso razumeli ali pa me niso hoteli razumeti. Ob začetku študentskih protestov sem šele dobil potrditev, da nisem sam in da so v moji državi vrstniki, ki čutijo enako. Moj individualni boj se je nenadoma kolektiviziral. In to je ključni dosežek protestov.

Različno. Nekateri so to razumeli kot beg, drugi so me pri tem podpirali, tretji so mi zavidali pogum.

Ne (smeh). Še kar naprej me kličejo iz Telekoma, da bi igral v serijah. Kar naprej me novačijo. To je zgolj potrditev, da tega stroja posameznik ne more zamajati, ker jih res nič ne vrže iz tira.

Ide gas je fraza, ki jo je film Južni veter populariziral. Uporabljala se je, in se še vedno, po celotnem Balkanu, tudi v Sloveniji. Problem te fraze je, da se je prijela predvsem v hiphop kulturi, ki je skozi razne skladbe in videoposnetke začela podpirati kriminal, omalovaževati ženske in vse opravičevati z izrazom »ide gas«.

Če podam primer: v Sloveniji imate prepovedane vejpe z okusi. Ne morete preprečiti, da jih ljudje ne bi uvažali iz tujine, imate pa zakon, ki prepoveduje uporabo. Torej sistemsko ne dovolite, da imajo ljudje dostop do nečesa, kar je slabo. Južni veter pa je recimo sistemsko prodajal vejpe z okusi, na katerih je pisalo Južni veter.

In »ide gas« je začel opravičevati vsakršno nasilje. Populariziral se je tudi zaradi moje vloge. Moj igralski odtis je povzročil, da je izraz »ide gas« opravičilo za pretepe, droge, posilstvo … Ide gas me je žal zaznamoval.

Absolutno (smeh)! Navsezadnje sem igralec in vsak igralec ima ego (smeh). Sčasoma sem te egoistične mehanizme ozavestil in se jih ne sramujem.

Če citiram Charlieja Kaufmana, ameriškega pisatelja in režiserja: s predstavo prodajam nekaj, kar je pomembno zame, pod pretvezo, da je pomembno za vas. Torej ja, vsekakor je predstava pomembna zato, ker opozarja na težave v Srbiji, ampak v prvi vrsti je pomembna zame osebno. In navsezadnje so vse predstave v Sloveniji narejene na podoben način. Vsi igralci, režiserji se lotijo neke predstave, ker je pomembna zanje, in jo prodajajo, kot da je pomembna za vso družbo. To je zanimiv paradoks umetnosti.

Res je. Enako je v umetnosti in predstavah. Če nam uspe, da neka predstava, ki je nastala zato, ker je pomembna nam, ustvarjalcem, doseže dovolj ljudi in jih do neke mere spremeni, potem je to močnejše od prvega vzgiba, da je predstava pomembna samo meni. Nekaj drugega pa je, ko začnemo sprejemati kompromise. Verjamem, da se marsikdo odloči za politiko z željo po spremembi. Ko pa ga kompromisi zagrabijo, zlorabijo in uporabijo, se naenkrat izgubi prvotna želja po dobrem.

V hiperprodukcijo so svobodni umetniki ujeti zaradi potrebe po preživetju. Gledališča prav tako. Štirinajst predstav na leto, od katerih je ena dobra, in še to pogojno, je nonsens. In četudi je dobra, si jo ogledajo samo kupci abonmajev. Mar ne bi bilo bolje narediti tri predstave, in vse tri dobre?! Aktualni sistem gledališč je preživet, nujno bi potreboval spremembo. Gledališča preživijo samo še zaradi abonmajev in tistega malega odstotka ljudi, ki si abonmaje lahko privoščijo. Takšno gledališče ne spreminja več sveta. Poleg tega današnje gledališče mladih ne nagovarja več, razen tiste peščice, ki se z gledališčem ukvarja. Da bi gledališče in igralci dejansko »prodajali« vsebine, ki bi ljudi nagovarjale in spreminjale svet, bi potrebovali popolno finančno neodvisnost.

Utopično je bilo tudi zamajati Vučićevo oblast in zbrati 160.000 ljudi v Novem Sadu. Oboje se je zgodilo.

Ja in ne. Po svoje je dobro, da sem šel skozi vse to. Zaradi te izkušnje lahko opozarjam na problematiko, lahko ozaveščam. Torej ne. Svoje poti kljub temu ne bi spreminjal.