Poleti v Mostarju je bil obred kupovanja kruha in mleka za drobiž obogaten s Sportskimi, katerih jezik je bil drugačen, a da bi se prikupil starejšim vrstnikom, ki so že na veliko komentirali športne dogodke, in da bi lahko sodeloval pri njihovih pogovorih, je bilo treba vedeti, kaj piše v njih. Šele pozneje sem izvedel, da se hiša, ki to objavlja, imenuje Vjesnik, že naslednjo jesen pa so k nam domov začele prihajati tudi revije: Studio, ki se je ukvarjal večinoma s stvarmi v zvezi s televizijo, zatem Vikend, v katerem so objavljali reportaže o dvorcih v Franciji, kobilarni Lipica v Sloveniji, smučiščih v Avstriji in zgodbe o zagorskem gričevju. In pisani vodnik o gozdnih gobah, ki se je iz nekega razloga več let pomikal po hiši, najpogosteje takrat, ko je kdo nagovoril starše za izlet v naravo ali jim podaril več gob, nabranih po hribih okoli Sarajeva. To je lahko bilo smešno, saj se je glede ene od njih, ki je bila drugačna, razvil pravi posvet. Hitro se je v vse pore življenja vrinil Alan Ford in ustvaril temelj za podobo sveta in življenjsko filozofijo, ki se nikoli ni bistveno spremenila. Pozneje je prišel Start z golimi ženskimi prsmi na naslovnicah in teksti, ki bodo spremljali odraščanje: zgodbe o formuli 1, reportaža o velikanu iz Sibirije Aleksandru Karelinu, nepremagljivem v supertežki kategoriji v rokoborbi grško-rimskega sloga, in zgodba iz Londona, v katerem rock skupine nastajajo kot gobe po dežju.
Tako sem sem naučil hrvaško.
* * *
