In to ne tistega trenutka, ko se kralj Minos odloči prelomiti tiho zavezo, ki jo je imel do Pozejdona, ko mu je namesto čudovitega belega bika, ki ga je dobil od boga, žrtvoval drugega, da bi ljudstvu dokazal svojo premoč nad brati; in tudi ne trenutka, ko se Pozejdon in boginja Afrodita dogovorita za maščevanje, tako da v Pasifajo, Minosovo ženo, vcepita brezumno strast do omenjenega belega bika; pa tudi ne trenutka, ko se Pasifaja gola znajde v leseni kravi, umetnini z eno samo odprtino, ki jo je zanjo zgradil Dedal – kar je zame najbolj erotičen prizor v vsej klasični mitologiji; ne trenutka, ko Minos sam prosi Dedala, naj ustvari labirint, da bi skril sramoto, ki se je rodila iz neizogibnega srečanja med belim bikom in Pasifajo, pač pa se je ta déjà ​vu v meni porodil, ko sem nekje prebral, da je bilo mogoče prisotnost pošasti v labirintu odkriti le s sluhom: in s pomočjo grozljivega hropenja, ki je stresalo zemljo, ko se je človek na Kreti približeval neznanemu labirintu.

* * *

V Mehiki simptomom slabega počutja, ki sledi noči prekomernega uživanja alkohola, rečemo cruda, ki jo Mehičan običajno blaži z zelo začinjenim zajtrkom, Slovenec mu običajno reče maček, kar je, ne glede na to, kako besedo razumemo, blag evfemizem, v Španiji pa ga imenujemo resaca, kar pravzaprav pomeni negativni tok vala, ko ta izčrpa moč, zaradi katere se nato izlije proti kopnemu. Kako plodna metafora! Negativna sila je že prisotna, celo v ekstazi zagona.