Ja, prvega aprila sem se trudil nasmejati vsem svojim »norostim« in samega sebe obrniti na šalo. Nekoč sem se zabaval ob domislici svojega pokojnega očeta, ki se je rad pogledal v zrcalo in si rekel: »Pa ti si idiot!« Včasih pomaga. Dialog z zrcalom me seveda spomni na slavni prizor iz Taksista (Taxi Driver, Martin Scorsese, 1976), kjer Robert De Niro naslavlja svojo zrcalno podobo: »Are you talking to me?!« (»Govoriš meni?!«) in vadi za usodni obračun. Tudi to včasih pomaga – dialog s samim seboj. Včasih pa je bolje, da molčimo, četudi smo tako pametni, da smo prejeli Nobelovo nagrado. Zato se na tem mestu ob obujanju aprilskih dni (23. aprila je svetovni dan knjige) spominjam S. Becketta na znamenitem posnetku švedske televizije, ki je posnela »intervju« z aktualnim nobelovcem (1969). Beckett je pristal na intervju (takrat je bil na dopustu v Tuniziji) pod pogojem, da bo nepreklicno molčal. Tako je na posnetku njegov molčeči obraz in s to držo potrjuje smisel svojega pisanja kot izginjanja – popolne redukcije besed do zadnje instance »neimenljivega niča«. Seveda pa brazde na Beckettovem obrazu povejo več kot morje besed bledoličnih govorcev.
Kakšne brazde sta imela na obrazu William Shakespeare in Miguel de Cervantes, ki sta oba umrla na isti dan – 23. aprila 1616? Tako je tega dne ta izvorno katalonski praznik, kjer se simbolno podarjata knjiga in vrtnica, še dodatno povezan s književnostjo. Glede Shakespeara krožijo sploh zadnje čase mnoga ugibanja o avtentičnosti njegove osebnosti: kdo je v resnici bil ta veliki klasik? In tukaj se bijejo tabori »šekspirologov«, da na koncu ne veš več, kaj bi rekel: »Two beer or not two beer?«, če se pošalim po montypythonovsko. Lansko leto sem na to temo poslušal izjemna predavanja Tomaža Kovačiča v knjižnici Šiška. Dejansko je veliko indicev, ki kažejo nejasnosti v zvezi z zgodovinsko pojavo W. Shakespeara, kar pa ne spremeni dejstva nesmrtnosti vseh del, ki so nam predana v literarno zapuščino. Torej o obraznih brazdah Williama nam ni kaj dosti znano, saj obstaja le en njegov nepopoln portret. Ko si prikličem ime Cervantesa, pa se predvsem soočam s fenomenom Don Kihota (v paru s Sanchem Panso, seveda), ki kot nekakšen moderen arhetip romantičnega idealista na meji blaznosti vztraja v splošni kulturni zavesti.