Drugi svetujejo, naj to »raboto« opravljajo farmacevti, veterinarji ali mesarji, domnevno v njihovih očeh tisti, ki ne dosegajo moralne višine zdravnikov. Nasprotniki tekmujejo z zmerljivkami, ki demonizirajo podpornike zakona in državo (morilci, rablji, zastrupljevalci, satanisti, bogokletniki, trgovci z organi, prodajalci smrti, kultura smrti, industrija smrti, državno ubijanje, čiščenje bolnih in starih, varčevalno ubijanje, klavski model, žetev organov, barbarstvo, vrnitev v nacizem). Psovke prihajajo predvsem iz cerkvenih krogov, konservativnih političnih strank, ideoloških medijev in spletnih komentarjev. Ustvarjajo strah in preprečujejo racionalno razpravo.
Večina teh napadov ne zasluži resnega komentarja: vsakomur je jasno, da gre za namerno širjenje neresnic, ne za argumente. Nekatere katastrofične napovedi pa zvenijo bolj prepričljivo, ker se sklicujejo na tuje izkušnje ali na scenarije, ki bi bili res mogoči v sistemu brez pravil in nadzora. Namen teh trditev je vplivati na ljudi, ki še niso povsem odločeni. V nadaljevanju bom naštel najpogostejše med njimi in dodal argumente, ki jih zavračajo.
PPKŽ se bo množično zlorabljala.
Če bi te trditve držale, bi bili svetovni mediji preplavljeni z aferami, sodnimi postopki in javnimi škandali, države pa bi PPKŽ opuščale. Toda nič od tega se ni zgodilo. Nasprotno – število držav, ki sprejemajo PPKŽ, narašča. V teh državah ljudje o smrti govorijo bolj stvarno in z manj strahu, bolniki in svojci pa doživljajo manj stisk in negotovosti. PPKŽ ne povečuje zlorab – povečuje preglednost. Zlorabe se dogajajo tam, kjer je smrt tabu in se odločitve sprejemajo v tišini, ne pa tam, kjer je pot do konca jasno urejena, dokumentirana in nadzorovana.
