Gore v njihovih življenjih niso samoumeven kup kamenja. Gore so zaščitnice, matere, terapevtke, podpornice in »abuele« – babice, kot goram pravijo v Kolumbiji. V omenjenem filmu režiserka raziskuje, kaj so gore predstavljale v najtežjih trenutkih življenja posameznih protagonistk. V razpokah njihovih osebnih zgodb se odpirajo teme, kot so žalovanje, motnje hranjenja, družinsko nasilje, materinstvo in iskanje identitete.
Preden je Rubio-Rojasova posnela svoj prvenec, se je v Kolumbiji ukvarjala z javnim zdravjem in programi, ki promovirajo fizično aktivnost med prebivalstvom. Danes se na doktorskem programu na Institutu Jožef Stefan posveča področju okoljskih znanosti, natančneje urbanemu zdravju v povezavi s kolesarjenjem, kar je še ena njena velika strast. Prva stvar, ki si jo je kupila s prvo plačo, po tem, ko je pred približno desetimi leti diplomirala iz antropologije, je bilo gorsko kolo. Verjame, da bo naslednja revolucija kolesarska.
Trenutno je 32-letna Rubio-Rojasova z mislimi že pri svojem drugem filmskem projektu, v katerem prikazuje, kako je pomagala vzpostaviti plezalno šolo za staroselsko skupnost v amazonski džungli. Tudi plezanje danes ni to, kar je bilo nekoč – bolj kot tekma, kdo bo prvi na kakšni še neosvojeni konici sveta, je danes plezanje sredstvo, s katerim se lahko ponovno zaljubiš v svet okoli sebe in odkriješ lepoto človeških izkušenj, ki jih lahko ponudi samo balet v vertikali.
Kako se karakter naših gora razlikuje od karakterja kolumbijskih gora?Slovenske gore so predvsem krušljive. Vaša gorska pokrajina je čudovita in popolnoma drugačna od tiste, v kateri sem odraščala. Preden sem prišla sem, sem bila večinoma športna plezalka. V Kolumbiji sem se začela bolj posvečati večraztežajnemu plezanju, a tam nismo imeli dolgih ali zahtevnih dostopov. V Sloveniji sem potem imela težave, saj sem bila na turi vedno zadnja. Večkrat sem se potolažila, da so Slovenci žilavi in vzdržljivi ljudje. Ko plezam z njimi, se ne počutim slabo, če sem zadnja. (smeh)
