»Sončni Maribor tukaj,« je bil tipičen pozdrav očeta, potem ko je uspešno vzpostavil telefonsko zvezo z ljubljansko redakcijo. Vsak tak klic je v njem vzbudil poseben občutek zadovoljstva. Medtem ko so se v centrali prebijali skozi sivino, je on skozi okno gledal na s soncem obsijano Pohorje.
Občutek podnebne večvrednosti se mi je kot paglavcu dokazoval pri vsakem obisku tete in strica. Spominjam se nenavadnih brisalcev, ko smo se peljali čez Tromostovje, in vedno zelo kratkih sprehodov ali postankov v mestu, na tržnici in v slaščičarni. Vedno se je mudilo čim prej v ulico Pod hrasti, na suho, na toplo. In kako je na poti domov teknil sendvič v Zelenem vlaku, čeprav je bila v njem samo rezina klobase.
Vremenske razmere so bile pomemben del očetovske vzgoje. Opisoval je vtise iz študijskih let, ko je bila ljubljanska megla gosta kot mleko. Maribor pa je bil do zajezitve Drave vedno na prepihu, zaradi ugodnega podnebja so mu rekli štajerski Meran. Če ne bi postal industrijsko središče, če bi se v zgodovini marsikaj drugače razpletlo, bi bil danes morda letno zdravilišče za pljučne bolnike. Ta misel je očeta spravljala v dobro voljo. Bil je težak astmatik, cenil je čist zrak.