Medtem ko je Srbija zaspala na okopih nacionalizma in zgodovinskih mitov, je Črna gora skupaj z Albanijo zaradi vztrajnega dela prevzela vodilni položaj med kandidatkami. Leto 2028 bi lahko postalo leto osme širitve Evropske unije. Ko bo Črna gora postala članica, 61-letno Kosovo, po politični usmeritvi liberalko, čaka tudi izpolnitev njene obljube Črnogorcem. Če bodo oni vzdržali tempo na ciljni ravnini pogajanj, ga bo tudi sama premogla za vzpon na Bobotov kuk, z 2523 metri najvišji vrh Durmitorja.
Da je velika zagovornica širitve, seveda ne gre posebej poudarjati. Velik širitveni optimizem Korošice, kjer se najde tudi kakšna premišljeno kritična beseda do politik evropske integracije, je del opisa njenih delovnih nalog. Te dni je zelo ponosna, da je Evropska komisija članicam predstavila številne reformne predloge, s podporo katerih bodo morali pokazati, kako močna je njihova želja, da se Evropska unija okrepi z novimi članicami. Več odločanja s kvalificirano večino in manj komisarskih mest je preizkus za stare članice, ali so pripravljene stopiti na pot preoblikovanja ustroja Evropske unije.
Komisija s predlogom reform iz predširitvenega pregleda politik v bistvu od starih članic zahteva, da se odpovedo svojemu vplivu v Evropski uniji. Predlagate namreč, da se odločanje s kvalificirano večino v Svetu EU poveča, prav tako želite zmanjšati število komisarskih mest, da ne bi imela vsaka članica po enega komisarja, temveč bi ti prihajali iz dveh tretjin članic. Ali pričakujete, da bodo države članice privolile v takšne spremembe?Tega predširitvenega pregleda smo se lotili na osnovi naloge, ki smo jo dobili od sveta junija 2024. Članice so želele vedeti, ali je Evropska unija pripravljena na širitev. Glavno sporočilo tega pregleda je, da smo pripravljeni. Potrebujemo pa nekatere izboljšave ali pa spremembe.
Rekli ste, da zahtevamo. Ne, mi lahko samo predlagamo, države članice bodo odločile, katerega od naših predlogov bodo upoštevale ali morda tudi spremenile. Pregled je sestavljen iz dveh delov. En del zadeva nas, kako izboljšati našo učinkovitost in kako narediti naše institucije bolj vitke, začenši pri sebi. Drugi del pa je zelo pomemben za naše kandidate. To so postopno poglobljena integracija in posebne varovalke.
Kaj bo na koncu sprejeto, je odvisno od tega, kaj bodo države članice odločile. Ampak predlagamo samo tiste možnosti, ki jih lizbonska pogodba že omogoča. Nič od tega, kar predlagamo, ne zahteva sprememb evropskih pogodb. Recimo, kot ste omenili zmanjšanje števila komisarjev, je mogoče, da bi komisarja imele dve tretjini držav članic. Slovenija je bila pod prejšnjo vlado glede kvalificirane večine velika zagovornica, da bi se takšno odločanje bolj uporabljalo na področju varnostne in zunanje politike. Danes smo tudi predlagali, da bi takšno odločanje uporabili, če gre za vprašanja davčnih prevar in tudi za proces širitve.
Cilj teh predlogov je, da ostane Evropska unija tudi po širitvi opravilno sposobna. To pa na neki način pomeni zmanjšanje pristojnosti, ki jih imajo aktualne članice v tem trenutku, zato da bi potem tudi nove članice imele približno enake oziroma po vaših besedah enake pravice kot stare članice. Ali je v danih okoliščinah, ko se Evropska unija odloča o številnih pomembnih vprašanjih, tudi finančnih vprašanjih novega evropskega proračuna, realno pričakovati, da bi članice privolile v nižanje svojih pristojnosti?V tem predširitvenem pregledu smo res naredili pregled po politikah, financah in vrednotah. Predstavili smo vse, kar bi po našem mnenju pripomoglo k večji učinkovitosti takrat, ko nas bo 28, 29, 30 ali tudi več. Ko hodim po državah članicah in se pogovarjamo o predlogih reform, so mnenja različna. Vsi pa si želijo, in tu smo si enotni, da bi Evropska unija postala manj zbirokratizirana in bolj učinkovita ter da bi imela tudi institucije, v katerih bi bilo manj zaposlenih ljudi. Želijo si torej bolj učinkovito Unijo. Zato moramo pogledati, kaj so države članice od nas v pregledu pričakovale in v kolikšni meri se bodo pripravljene same omejiti brez spreminjanja evropskih pogodb. Osebno menim, da bi na nekaterih področjih to šlo.
Kje bi šlo lažje?Recimo, ko gre za kvalificirano večino v vmesnih postopkih pri širitvi. Še vedno bi države odločale, ampak to odločanje bi bilo manj zbirokratizirano. Omogočili bi tudi, da se ti procesi tudi pospešijo. Glede zmanjšanja števila komisarjev tudi dobivam pozitivne signale tako od držav članic kot tudi od nekaterih kandidatk. Poudariti pa velja, da se spremembe glede števila komisarjev morajo potem dogajati na osnovi rotacije. Skratka, ne more se zgoditi, da bi kakšna država vedno ostala brez komisarskega mesta.
V pregledu ste predlagali tudi številne varovalke za Evropsko unijo za dan po širitvi. Te zadevajo nove članice. Po moji oceni najbolj izstopata dve. Ena je potencialni odvzem glasovalnih pravic in finančne kazni za nove članice, če bi sistematično kršile temeljne vrednote EU. Druga pa je, da določeno časovno obdobje ne bi smele preprečevati nadaljnjih širitev Evropske unije z uporabo veta. Zakaj so potrebne tako ostre varovalke za Evropsko unijo?Sistem varovalk ni nič novega in praktično so jih bile deležne vse države, ki so vstopale v zadnjih 30 letih. To so recimo varovalke, ki zadevajo posamezne sektorje, kot so kmetijstvo ali tranzicijska obdobja. Denimo Poljski, ki je leta 2004 postala polnopravna članica Unije, sta bili dodeljeni dve različni prehodni ureditvi na področju kmetijstva: 10-letno postopno uvajanje neposrednih plačil kmetom in 12-letno obdobje za nakup kmetijskih zemljišč tujcev. Tako da to poznamo že od nekdaj. Ta dva nova pristopa, ki ste ju omenili, predlagamo zaradi izkušenj iz preteklosti. Te so nas naučile, da moramo narediti vse, da se bomo zaščitili, da se nam Viktor Orban ne bo več zgodil.
Zato predlagamo, da poleg člena 7 pogodbe o EU, na osnovi katerega lahko že zdaj ukrepamo proti državam, ki kršijo vladavino prava, demokracijo in naše vrednote, uvedemo še novo varovalko, ki bi dopolnjevala ta sedmi člen in bi omogočala hitrejšo reakcijo. Sedmi člen bo še vedno veljal tako za stare kot tudi za nove članice. Zagotoviti pa si želimo, da bi lahko bilo to ukrepanje bolj učinkovito. Pomembno je, da bi ta varovalka prišla v poštev samo takrat, ko bi država huje kršila vladavino prava, demokracijo in naše vrednote. Potencialnim kršitvam smo dodali še morebitno kršitev člena 4 pogodbe o Evropski uniji, ki govori o lojalnem sodelovanju.
Varovalke se bodo vklopile samo takrat, ko bi država kršila omenjene člene pogodbe EU. Če bodo države delovale v skladu z evropskimi pravili, teh varovalk sploh ne bodo čutile. Če pa bodo šle proti, bodo varovalke ugriznile nazaj.
Se s tem sistemom varovalk ne vzpostavljata dve vrsti članic – nove članice, ki so podvržene tem varovalkam, in stare članice, ki se že lahko znajdejo v postopku zaradi sedmega člena pogodbe EU in drugih mehanizmov, ki pa so se v preteklosti na primeru Poljske in Madžarske izkazali za neučinkovite, ker ena članica drugi pomaga z vetom, s čimer preprečuje nadaljnji postopek?Nove članice bodo načeloma imele enake pravice kot stare. Do razlikovanja bi lahko prišlo samo v primeru kršitve. Ampak tudi glede uporabe sedmega člena smo se pripravljeni pogovoriti z državami članicami, kako bi lahko izboljšali ta sistem.
Glede varovalke, da nove članice ne bi preprečile nadaljnjih širitev, pa predlagamo, da bi se nove države članice same omejile. Prostovoljno bi sprejele posebno deklaracijo, ki bi povedala, da se država odpoveduje vetu na področju širitve, ko gre za bilateralne spore. Takšna zaveza ne bi bila del pridružitvene pogodbe.
Ali vse te varovalke na neki način kažejo tudi na skeptičnost evropske komisije, da bodo vse pomanjkljivosti glede spoštovanja vladavine prava kandidatke med pogajalskim procesom z njo dejansko odpravljene?Nobena država ne more postati članica, dokler ne izpolnjuje vseh pogojev. Nihče pa nam ne more dati garancije, kar smo ugotovili tudi že v minulih letih, da države, enkrat ko postanejo članice, spoštujejo vsa pravila. Po mnenju evropske komisije moramo narediti vse, da bomo lahko učinkoviti in da bomo zagovarjali iste vrednote kot v procesu pristopanja k EU ali pa tiste, ki veljajo danes. Imeti moramo institucije in instrumente, s katerimi bomo lahko posredovali, če bi kakšna država v prihodnosti na to pozabila. Hkrati je to tudi edini način in pika na i, da države članice na koncu privolijo v širitev. Brez zagotovila, da se države, ko enkrat postanejo članice, obnašajo po pravilih, si ne znam predstavljati, kako bi lahko bila Evropska unija močna ali še močnejša.
Zagotoviti si moramo, da bomo po sprejetju novih članic močnejši, ne šibkejši. Žal pa primeri iz preteklosti, zlasti Madžarska, kažejo, da se države niso držale skupnih pravil. Madžarska ni delovala samo proti členu sedem, ampak po moji osebni oceni tudi proti členu štiri, ki govori o lojalnem sodelovanju za dogovorjene cilje. Dali so zeleno luč Ukrajini, da postane kandidatka, potem pa so njeno nadaljnjo pot blokirali. To pomeni, da je ena od držav članic delovala proti skupaj dogovorjenim ciljem, to je pomagati Ukrajini, da postane država članica.
Glede madžarskega veta na Ukrajino še tudi zdaj ni povsem jasno, ali ga Peter Magyar umika. Zahteva razjasnitev pravic madžarske manjšine v Ukrajini …... razjasnitev, če uporabim vašo besedo, se je že zgodila s tem, da sta se Ukrajina in Madžarska dogovorili o akcijskem načrtu za zaščito madžarske manjšine v Ukrajini. Kar zahteva Madžarska, ni več blokada, temveč zahteva, da Ukrajina izpolni, kar so se dogovorili. Možnosti so dobre, da bomo prihodnji teden za Ukrajino in posledično za Moldavijo lahko odprli pogajalska sklopa dva in tri. Da bi se to zgodilo, morajo poprej v ukrajinskem parlamentu sprejeti zakon o izobraževanju za manjšine. Ampak to je bilo dogovorjeno vnaprej. Madžari zahtevajo, da Ukrajina dogovorjeno izpolni, ni pa več te splošne blokade, ki je bila.
Do konca meseca boste sprejeli še štiri kažipote, kako lahko Črna gora, Albanija, Ukrajina in Moldavija končajo pogajanja za posamezna pogajalska poglavja. Vsebovali bodo tudi ciljne datume, kdaj bi se to lahko zgodilo. Ali je sprejetje teh kažipotov lahko razumljeno kot neke vrste zaveza Evropske unije, da se bo širitev na te države dejansko zgodila?Prav imate. Želimo pokazati, da obstaja realna možnost za te štiri najbolje stoječe države v pogajalskem procesu. Za njih obstaja realna možnost članstva. To pa še ne pomeni, da za druge takšna možnost ne obstaja.
Podpiramo vizijo Črne gore za članstvo leta 2028. Prav tako podpiramo Moldavijo, da konča pogajanja v prvi polovici leta 2028 in postane članica do leta 2030. Podpiramo Albanijo, da konča pogajanja do konca prihodnjega leta in postane članica do leta 2030. Seveda podpiramo tudi Ukrajino. Pri tej državi obstaja vprašanje, ali bomo zaradi vojnih razmer lahko zanjo tudi naredili natančno časovnico.
Zame je to, da smo imenovali štiri najbolje stoječe države v pogajalskem procesu, eno najpomembnejših sporočil dneva. Pomeni namreč, da je širitev Evropske unije s temi štirimi državami pod določenimi pogoji mogoča. To z veseljem primerjam z dogodkom leta 1999 v Helsinkih, kjer so na takratnem evropskem svetu sprejeli sklep, da se Evropska unija zavezuje, da bo od leta 2002 naprej pripravljena na širitev na nove članice, ko bodo te izpolnile pogoje. Takratno sporočilo je bilo izjemno pomembno. Sloveniji in drugim državam je omogočilo, da je do leta 2004 do širitve dejansko prišlo. Podobno danes razumem ta helsinški moment, ko bi ga lahko poimenovali strasbourški moment.
Drži. Vse te države bodo enkrat lahko dobile kažipot, ampak morale bodo biti bistveno dlje od tam, kjer so danes. Razlogi, zakaj države ne napredujejo v širitvenem procesu, so zelo različni. Naj razložim s primerjavo. Avtomobil, ki se premika naprej, je vredno usmerjati ali mu kazati pot samo takrat, ko se res premika, ko ima dovolj goriva. Gorivo za države pa so reforme oziroma izpolnitev pogojev, ki se od njih zahtevajo. Če avto stoji na miru, nima smisla, da ga kot Evropska unija od zadaj samo potiskamo, še zlasti ne takrat, ko ta avto vozi celo vzvratno, če uporabim to prispodobo za nazadovanje v širitvenem procesu.
Hočem torej reči, da bodo vse države lahko dobile kažipot, ampak morajo bistveno bolj napredovati. Hkrati pa izpostavitev štirih najbolje stoječih kandidatk govori tudi o tem, da je mogoče tudi v najtežjih razmerah napredovati. Poglejte Ukrajino. Prvič imamo državo kandidatko, ki je v vojni. Kljub temu ji uspeva izpolnjevati pogoje in napredovati v širitvenem procesu.
Po volitvah v Bosni in ko bodo končane tudi volitve v Srbiji, bom s svojo ekipo resno predebatirala, kakšne so še druge možnosti razen klasičnega širitvenega procesa, ki zanje očitno za zdaj ni dosegljiv. Z reševanjem odnosov med Bolgarijo in Severno Makedonijo pa se že intenzivno ukvarjamo.
Omenili ste Bosno. Bosna je pred dnevi imela volitve, ponovno so zmagali nacionalistični politiki, še posebno je takšna zmaga nacionalizma vidna v Republiki Srbski s trojno zmago Zveze neodvisnih socialdemokratov (SNSD) Milorada Dodika. Kako si razlagate, da etnične skupine v Bosni in Hercegovini ne najdejo poti naprej in ne premagajo še zadnjih ovir za začetek pogajanj z Evropsko unijo? Manjkata še reforma pravosodja in imenovanje glavnega pogajalca z Evropsko unijo. Se vam zdi, da je Bosna obtičala na balkanskem peronu in ne najde več poti na evropski vlak?Zelo rada bi znala bolj odločno odgovoriti na vaše vprašanje, pa ne znam. Daytonski sporazum je bil dober, ker je prekinil vojno, ni pa več dober, da bi lahko Bosna in Hercegovina normalno zaživela. Imamo politike, ki ne delajo v dobro celotne Bosne in Hercegovine, temveč delajo v dobro bodisi posamezne enote bodisi posameznega naroda, ki živi tam. Žalostna sem, ko vidim, da celo tisto, kar smo pripravili za vse države zahodnega Balkana, kot je recimo načrt rasti, za zdaj prebivalcem Bosne in Hercegovine ne more koristiti. Za Bosno imamo pripravljeno milijardo evrov. Ker se etnične skupine med seboj blokirajo pri ratifikaciji dveh sporazumov, ki sta nujno potrebna, da bi ta sredstva lahko začeli črpati, za zdaj prebivalci Bosne in Hercegovine od tega ne bodo imeli prav nič.
Za nas je pomembna teritorialna nedotakljivost Bosne in Hercegovine, njena suverenost in ustavna ureditev. To so temelji, na katerih moramo graditi in se pogovarjati z vsemi. Še posebno me žalosti, da je to tista država, v kateri je bila vojna v 90. letih res izjemno huda. Namesto da bi voditelji, pa ne samo v Bosni in Hercegovini, ampak tudi še kje drugje na zahodnem Balkanu, prispevali k temu, da bi se stare rane zacelile, na te rane vedno znova posipajo novo sol. Tu vidim izjemno izjemno veliko odgovornost politikov.
Zakaj Evropska unija v BiH ni dovolj mikavna, da bi se preseglo to polarizirajoče vzdušje in nasprotovanje etničnih skupin druga drugi?Zadnje raziskave, ki jih imamo, kažejo, da je večina državljanov Bosne in Hercegovine, tako v Federaciji kot v Republiki Srbski, še vedno za evropsko članstvo. To bi morali tamkajšnji politiki bolj upoštevati in delati v dobro svojih državljanov, ne pa zgolj v dobro svojih političnih strank ali lastnih žepov. Drugi razlog je, da je Bosna soočena z mednarodnimi trendi tako imenovane transakcijske politike, kjer so prisotni tudi interesi drugih držav, ne le Evropske unije. Za uveljavljanje teh drugih interesov druge države ne pričakujejo od politikov Bosne in Hercegovine ali od njihovih ljudi spoštovanja vladavine prava, demokracije in vrednot. To se Evropski uniji ne dogaja le v Bosni in in Hercegovini. Vidimo namreč, da je za marsikatere deležnike, ki verjamejo v transakcije bolj kot pa v pravila, bistveno lažje kot za nas. Mi jasno povemo, da gospodarski razvoj ali pa investicije niso vse, temveč da je treba spoštovati tudi pravila in zlasti ne delati na osnovi korupcije.
S tem opisom merite tudi na Srbijo?Ne bi omenjala specifičnih držav, gre širše za vplive ne samo iz Evrope, ampak tudi iz širšega sveta.
Vendarle mislim, da je v vašem videnju preprosto najti nekdanjega srbskega predsednika Aleksandra Vučića, zdaj že navadnega državljana, ki kandidira za premierski položaj. Tudi v Srbiji Evropska unija ni na kaj prida dobrem glasu. Evropska zastava ni bila posebno vidna na protestih študentov. Po drugi strani je bila evropska zastava vidna povsod v gruzijskih mestih, ko so tam demonstrirali za ohranjanje demokracije v državi. Kako si to razlagate?Razlika med Bosno in Hercegovino ter Srbijo je, da je v Bosni in Hercegovini večina prebivalcev še vedno za članstvo v Evropski uniji, medtem ko je v Srbiji ta delež v zadnjih letih padel. Isto vprašanje, zakaj ni več evropskih zastav, sem zastavila tudi na številnih srečanjih s predstavniki Srbije na zelo različnih ravneh. Večkrat sem od ljudi dobila naslednje kategorije odgovorov. Prva je: »Bombardirali ste nas.« Dejansko to ni bila Evropska unija, bil je Nato. Druga kategorija odgovorov je: »Želite, da se odpovemo Kosovu.« Evropska unija tega od Srbije nikoli ni zahtevala. Zahtevamo pa normalizacijo odnosov med Kosovom in Srbijo. Kot tretji razlog sem slišala, da se morajo odpovedati prijateljskim odnosom z Rusijo. Tega nikoli nismo rekli. Pričakujemo pa, da je država, ki želi v Evropsko unijo, z nami tudi strateško usklajena. Dejavnikov, zakaj ni veliko evropskih zastav, je zelo veliko. Tudi v tej volilni kampanji niso vsi za Evropsko unijo. Da vsi podpirajo članstvo v Evropski uniji, niti ne pričakujem. Želim pa si, da bi voditelji, ki pravijo, da so za evropsko pot, to dokazovali tudi z dejanji, ne pa da nas pogosto kritizirajo ali nam očitajo, da smo stali za protesti študentov, ko so se začeli, in stojimo za njimi vse do danes.
Lahko kritično ocenite, kaj je Evropska unija v minulih letih naredila narobe Bosni in Hercegovini ter Srbiji, da je članstvo v EU zdrknilo s tamkajšnjih prednostnih ciljev in da velike želje po EU ni zaznati ne v Srbiji ne v Bosni?Ena večjih napak Evropske unije je bila storjena že v preteklosti. Namreč, da nam vseh držav z zahodnega Balkana ni uspelo integrirati že prej. Ceno za to plačujemo danes. Širitev danes se dogaja v bistveno drugačnih geopolitičnih razmerah, kot se je dogajala, ko se je Slovenija pogajala za članstvo v Evropski uniji. Današnje geopolitične razmere so se spremenile tudi s prerazporeditvijo moči, ko gre za naše pomembne partnerje z Zahoda. Geopolitične razmere pa so spremenjene tudi zaradi tega, ker bi nekateri seveda radi sedeli na več stolčkih hkrati, čeprav dobivajo jasne signale iz Evropske unije, da to ni mogoče.
Ampak nazaj k vašemu vprašanju. Resno se moramo z državami članicami pogovoriti, kako naprej s Srbijo ter Bosno in Hercegovino. To tudi nameravamo storiti takoj po volitvah oziroma takoj ko bodo v obeh državah imeli nove institucije in izbrali nove vodje. To je naša zelo pomembna naloga. Za obe državi je prostor v Evropski uniji. Dejansko pa moramo tudi sami pogledati, zakaj v teh državah ne delujejo normalni pristopi k širitvi, ki so doslej vedno delovali in še vedno delujejo v večini kandidatk. Ugotoviti moramo, ali so možni drugi pristopi.
Vučićeva stranka še vedno ohranja EU kot svoj strateški cilj. Na študentski listi pa ni zaznati nekega večjega poudarka na Evropski uniji. Kdo bi bil za Evropsko unijo boljši sogovornik za napredovanje države na poti v EU?Na to hipotetično vprašanje ne morem odgovoriti. Čas po volitvah bo pokazal, ali bo vlada v Srbiji samo govorila, da resno misli s članstvom v Evropski uniji, ali pa bo za to pripravljena tudi kaj storiti. Pomemben element, ki se je zgodil danes glede postopne širitve, je, da smo doslej koristi iz postopne integracije dajali na razpolago praktično vsem državam kandidatkam, denimo standardiziran prenos čezmejnih plačil SEPA ali roaming, kjer se bomo v kratkem začeli pogajati z vsemi državami kandidatkami z zahodnega Balkana.
V prihodnosti bodo sadov poglobljene postopne integracije lahko deležne samo tiste države, ki bodo strateško usklajene z Evropsko unijo, in ne govorim samo o poenotenju stališče glede skupne evropske zunanje in varnostne politike, ampak tudi mnogo širše. To bo postala tudi pomembna razlika.
Naj se vrnem k Srbiji. Želim si vlade, ki bo resno napredovala v pogajanjih, ki bo uveljavljala reforme in ki ne bo uporabljala protievropske retorike, ampak bo Evropsko unijo in evropsko pot, če res tako verjame, predstavljala tudi v pozitivni luči.
Ko ste prišli v Srbijo, vas je sprejel tudi premier Macut in vam obljubil določene reforme, ki so jih nameravali izvesti, da bi Srbija napredovala na poti v EU. To so bile reforme na področju pravosodja, medijske zakonodaje in volilnega sistema. Pa se to ni zgodilo. Ste razočarani, ker so vam nekaj obljubljali, pa tega niso uresničili?Za razočaranje v politiki ni prostora, sprašujem pa se, zakaj lahko nekateri v bistveno težjih razmerah napredujejo z reformami, drugi pa o tem samo govorijo. Ampak uspeh je prostovoljen. Zame je uspeh članstvo v Evropski uniji. To ne pride samo od sebe. Ko država pridobi kandidatski status, nastane poseben odnos med nami – Evropsko unijo in državo kandidatko. Obe strani se morata odgovorno obnašati. Evropska unija mora kandidatki pomagati, kandidatka pa mora seveda uresničiti in z reformami dosegati ali pa z reformami uresničevati dogovorjeno. Brez dosežkov napredka v širitvenem procesu ne more biti.
Ne bi več komentirala, kot ste rekli, Vučićeve Srbije zunaj okvira širitvenega procesa. Vsi v evropski komisiji se zavedamo moči Srbije. Ampak naslednja širitev Evropske unije se bo zgodila brez Srbije. Naslednja širitev bo vstop Črne gore v Evropsko unijo.
Ta vstop Črne gore v Evropsko unijo je velik preizkus širitvene sposobnosti Evropske unije. Če gre s širitvijo na Črno goro kaj narobe, bo to zelo slab signal tudi za druge države članice kandidatke.Imate prav. Zato sem toliko bolj vesela, da smo danes predstavili našo vizijo, kaj moramo narediti znotraj Evropske unije za širitev, in da bomo tudi s kažipotom za Črno goro pokazali, kaj mora še Črna gora narediti, da ji bo uspelo postati članica. Evropska unija je trenutno sposobna integrirati nove članice, še posebno tako majhne, kot je Črna gora s 620.000 prebivalci. To je tudi država, katere vstop v Evropsko unijo ne bo integracije stal toliko, da to ne bi bilo mogoče. Če bo dinamika zapiranja poglavij še naprej dobra, bi Črna gora lahko pogajanja končala do konca prihodnjega leta ali leta 2027 in potem postala članica leta 2028.
Od leta 2003 je bila širitvena politika od vrha v Solunu osredotočena na Balkan. Vmes sta prišli Moldavija in Ukrajina z geopolitično nujnostjo, da se tudi ti dve državi čim prej vključita v Evropsko unijo. Kaj je za članice trši oreh: vključitev celega Balkana ali Ukrajine in Moldavije?Vojna v Ukrajini ima za Evropsko unijo dve zelo pomembni posledici. Prva je, da se intenzivno in bistveno bolj kot v preteklosti ukvarjamo z vprašanjem varnosti in miru v Evropski uniji. Na to smo v preteklosti pozabili. Prav zaradi zagotavljanja miru, svobode in blaginje v Evropi je bila Evropska unija po drugi svetovni vojni ustanovljena.
Druga posledica vojne v Ukrajini pa je, da je širitev ponovno postala prioriteta Evropske unije. To pomeni, da so države zahodnega Balkana danes na tej točki pogajalskega procesa tudi zaradi vojne v Ukrajini, saj zaradi geopolitike znotraj Evropske unije bistveno več energije vlagamo v širitev. S tega zornega kota me veseli, da sta dve najuspešnejši državi, in to na prvem in drugem mestu, od vseh štirih z zahodnega Balkana, kar pomeni, da je širitev na zahodni Balkan mogoča.
Veliko bo odvisno od volje držav, prav tako tudi od širitvene percepcije prebivalstva. Podatki Eurobarometra kažejo, da na primer 65 odstotkov Slovencev podpira širitev. V nekaterih pomembnih državah, denimo v Nemčiji, Avstriji, Češki, Belgiji in Franciji, pa je javno mnenje večinsko proti širitvi. V dveh od teh držav, v Avstriji in Franciji, bi bilo tehnično mogoče izvesti tudi referendum. Kako zelo vas skrbi, da bi se to dejansko lahko zgodilo?Podpora med evropskimi državljani, če govorim o povprečju, je 56 odstotkov. Kot ste že sami rekli, so zelo velike razlike med posameznimi državami. Za zdaj je sistem ratifikacije le v Franciji takšen, da zahteva bodisi tripetinsko večino v parlamentu bodisi splošni referendum. Za eno od teh možnosti se odloči predsednik oziroma predsednica države.
Naša naloga je, da čim bolje komuniciramo. To že delamo in to je bilo tudi moje današnje sporočilo, da širitev ni samo naloga nas, evropske komisije, ampak je naloga tudi vseh držav članic, da v svojih državah doma razlagajo, zakaj je širitev za Evropsko unijo pomembna in dobra.
Bolj kot to, kako ljudje podpirajo širitev v odstotkih, se mi zdi pomembno, da več kot 80 odstotkov evropskih državljanov od Evropske unije pričakuje, da več stori za našo varnost in pa varnostne razmere. Danes, ko doživljamo, da ruski brezpilotniki prodirajo tudi na ozemlje Evropske unije, danes, ko se potapljajo ladje, ki vozijo ukrajinsko žito, se moramo res bolj intenzivno pogovarjati o tem, ali je mir v Evropi res dan za vse večne čase oziroma kaj lahko skupaj naredimo za širitev.
Pomemben argument za širitev je tudi ta, da večina držav kandidatk prihaja iz našega sosedstva. V širitvenem procesu doživljamo še en nov fenomen, in sicer da imamo prvič, odkar se širitve dogajajo, nasprotnike, tako imenovane zunanje moteče sile (external disruptive forces). Te želijo, da državam kandidatkam ne bi uspelo. Njihova glavna tarča pa je Evropska unija. Želijo nas oslabiti oziroma povzročiti, da ne bi bili več enotni.
Vprašati se tudi moramo, kaj imajo od širitve državljani. Mi lahko migracijske tokove nadzorujemo bistveno bolje, če to delamo skupaj tudi z našimi državami kandidatkami. Bistveno lažje se borimo proti organiziranemu kriminalu in korupciji, če delamo to skupaj. Bistveno lažje lahko premagujemo energetsko krizo, če si med seboj solidarno pomagamo. In bistveno lažje bomo zagotovili tudi stanovanja za tiste, ki si jih ne morejo privoščiti, na način, da najdemo skupne rešitve in da vse to delamo v Evropski uniji. Zavedam se, da moramo o tem, o prednostih širitve, govoriti čim več, pa ne na način, da omenjamo geopolitiko, ampak številne druge razloge, ki se od države do države razlikujejo.
Spremenile so se geopolitične razmere, v katerih se širitev dogaja. Spreminjajo pa se tudi države kandidatke. Prav tako se nikoli prej nismo soočali z nasprotniki širitve. Rusija vlaga stotine in stotine milijonov evrov, da bi nekatere države kandidatke skrenile z evropske poti. Opazili smo, da je od tistega dne naprej, ko smo najavili, da bo delovna skupina začela pripravljati pridružitveni sporazum za Črno goro, strmo naraslo število hibridnih napadov in dezinformacij. Odstotki javnomnenjske podpore za širitev sami po sebi ne povedo vsega. Vendarle so nam lahko izjemno pomemben kažipot, politične odločitve pa morajo temeljiti tudi še na marsičem drugem.
Pred časom ste napovedali, da bo evropska komisija tudi v državah članicah z javnomnenjskimi kampanjami spodbujala pozitiven pogled na širitev Evropske unije. Že obstajajo kakšni otipljivi rezultati?Drži, omejili smo se na tiste države, kjer je to po našem mnenju najbolj potrebno. Ena med njimi je Francija, kjer uporabljamo različne prijeme. V Franciji veliko delamo z njihovimi mislišči, z organizacijami civilne družbe ter tudi z gospodarskimi organizacijami in posamezniki, ki objektivno govorijo o Evropski uniji. Določene aktivnosti izvajamo tudi v Nemčiji in na Češkem, kjer je bila podpora širitvi pod 50 odstotki.
Zelo veliko pričakujem tudi od evropskega sveta, ki bo sredi oktobra. Širitev je namreč stvar, s katero se morajo ukvarjati tudi voditelji. Ti morajo biti najpomembnejši zagovorniki širitve v svojih državah. Delo evropske komisije ne zadostuje, nujno se morajo o koristih širitve v svojih državah z državljani pogovarjati tudi njihovi politiki.
Na blejskem strateškem forumu smo videli, da vas nista imela časa sprejeti ne premier Janša ne zunanji minister Kajzer. Kakšen je vaš odnos z novo slovensko vlado?Kot evropska komisarka, še posebno za širitev, ki je, kolikor spremljam izjave naših politikov, pomembna tudi za Slovenijo, si želim dobrih odnosov z vsemi predsedniki vlad držav članic. Vidim, da izjemno pomaga, če lahko imam kot komisarka za širitev neposredne stike tudi s predsedniki vlad. Z večino v Evropski uniji jih tudi imam.
Na srečanje s slovenskimi oblastmi sem vedno pripravljena. Morata pa zato biti obe strani. Vedno sem odprta, ker se mi zdi primerno in dobro, da se slovenska vlada še zlasti pred pomembnimi odločitvami informira o mojem resorju. Ta ima zdaj res veliko priložnost, da bo dosegel rezultate. O tem bi se lahko pogovarjali tudi s slovenskimi politiki.
Še vsak slovenski komisar, tudi če je bil politično druge barve, je imel stike z aktualno vlado. To se je dogajalo tako v primeru nekdanjega komisarja Potočnika kot tudi Lenarčiča. Ali je po vaši oceni za Slovenijo kot državo problematično, da nima stikov s svojo komisarko?Za Slovenijo lahko delam na zelo veliko načinov in tudi delam. Slovenskih politikov zato ne potrebujem nujno. Kot veste, ko enkrat zaprisežeš kot komisar, se jasno obvežeš tudi, da ne boš delal za interese domače države. Ampak od veliko tega, kar delam za interese Evropske unije, ima koristi tudi moja Slovenija. Ponosna sem, da sem tukaj kot predstavnica Slovenije in tiste države, ki je veljala za zelo dobro članico, ki ima velik ugled v Evropski uniji. Zame je najpomembnejše, da Slovenija in Slovenci vedo, da sem tukaj zaradi tega, ker me je sem poslala Slovenija, in da lahko delam dobre stvari za Slovenijo tudi iz Bruslja. Zelo veliko.
Ste pripravljeni pozabiti na vse očitke, ki so leteli na vas že v času vaše kandidature za komisarko, ko vam je SDS očitala, da ste bili informantka oziroma agentka nekdanje jugoslovanske obveščevalne službe? Pozneje so te očitke vedno znova ponavljali. Ste pripravljeni iti čez to?Kar nekaj let že tlačim zemljo in izkušnje so me naučile, da je včasih izjemno pomembno, če znamo pogledati skozi. To načelo mi je velikokrat pomagalo in mi pomaga tudi zdaj.
Pred volitvami ste dejali, da si ne bi želeli, da državo spet vodi vlada Janeza Janše, ki ima za vzornika Viktorja Orbana ali pa ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Zdaj je ta vlada tukaj. Ali v njenem delovanju morda vidite vzporednice s tem, kar je počela Orbanova vlada na Madžarskem ali kar počne Donald Trump v Ameriki?Političnih razmer v domačih državah komisarji ne komentiramo.
Pred volitvami ste jih …Izrazila sem svoje osebno, svoje osebno mnenje, drži.
Kakšen odnos bi si torej želeli s premierjem Janšo?Kot z vsakim predsednikom vlade države članice Evropske unije, da se lahko pogovarjamo o pomembnih zadevah, ki so pomembne tako za Slovenijo kot tudi za Evropsko unijo. Rada bi se pogovarjala o tem, kaj narediti dobrega za boljšo prihodnost Slovenije. Rada bi se pogovarjala, in to ne samo z njim, ampak z vsemi predstavniki slovenske vlade, o tem, kaj lahko Slovenija dobrega prispeva za mir in pa blaginjo ne samo v Sloveniji, ampak zlasti na zahodnem Balkanu, ki je za Slovenijo izjemno pomemben.