Če vam to zveni kot morska idila, je to zato, ker tudi je. Ali je vsaj zdaj, oktobra, ko se konča turistična sezona in naš majhen zaselek utone v jesenski mir, moški se posvetijo ribolovu, sekanju drv za ogrevanje in proizvodnji vinskih destilatov, ženske pa pripravljajo poletnico. Ja, poletnico: tisto, kar je v neturističnih kulturah ozimnica, je pri nas poletnica. Treba bo namreč preživeti tudi naslednje, še eno dolgo, peklensko poletje. Kdor ga bo seveda sploh preživel.
Tisto, kar si vi predstavljate kot mediteranski raj, je za nas pravzaprav blaga, mirna morska zima: tisto, čemur vi pravite mediteranski raj, je za nas ognjeni pekel. Pekel se začne junija, ko se sosed vrne iz službe v vas, si natoči tropinovec, izpije do dna in z drhtečim glasom pove, da ga je malo prej videl v Omišu. Jaz ga potem previdno vprašam, ali je prepričan, on pa odgovori, da je. »Pa menda ne …?« ga zgroženo vpraša njegova žena, sosed pa jo samo brez besed objame. »Tata, ali so prišli turisti?« na koncu vzklikne njuna prestrašena hčerkica zgoraj z balkona, on pa ji reče: »Niso, srčece moje, turisti ne obstajajo.«
Glejte, kar so v nekaterih drugih vaških kulturah vampirji in volkodlaki, so pri nas turisti. V teh oktobrskih dneh tako po jesenskem nebu zapleše tanek dim iz naše majhne vaške destilarne, mi, moški, pa sedemo okrog kotla in si, opogumljeni s kozarcem toplega mladega žganja, pripovedujemo srhljive zgodbe o turistih. Eden je letos poleti v oljčnem nasadu sredi noči videl celo družino madžarskih turistov, ki je spala v šotoru. Drugemu se je na vratih nenadoma pojavil ogromni debeli Nemec in vprašal, ali ima frei Zimmer. Tretji prisega na vid svojega očeta, da je videl, kako so ponoči na njegovem skednju plesali angleški backpackerji. Četrti je vlekel iz morja parangal, ko je meter od njegovega čolna iz morja na površje priplaval ogromen morski turist, tako velik je bil.
Ja, turisti. »Če ne boš pojedel te blitve,« se grozi pri nas v vasi otrokom, »ti bo ponoči v sobo prišel poljski turist.« In ko si predstavljate tisti mediteranski raj iz turističnih prospektov, sproščeno življenje torej, kot ga živijo staroselci na jugu – bo morda tako njih kot vas zanimalo, kakšno je to življenje v resnici. Ko pred poletjem v vas pride novica, da se je v Omišu pojavil turist, naš vaški svet razglasi izredno stanje, na magistrali nad vasjo moški iz več vasi organizirajo vaške straže z vilami in sekirami, ženske pa gredo hitro po zaloge hrane in tisto pozimi pripravljeno poletnico. Za razliko od nezanesljivih pričevanj prestrašenih domorodcev, za katere je vsak tujec v Omišu tuji turist, so veliko bolj zanesljiv znak za začetek turistične sezone cene v vaški trgovini, ki se čez noč dvignejo za vsaj petdeset odstotkov. Hrvaška turistična strategija namreč izhaja iz predpostavke, da v Dalmaciji ne živijo domorodci, ki prav tako jedo kruh in pijejo mleko. Na tej predpostavki je zgrajena med drugim vsa ta ekonomska monokultura: vse – ko rečem vse, mislim dobesedno na vse – je podrejeno, posvečeno in namenjeno mitološkemu tujemu turistu. Mi, črvički s popisa prebivalcev, smo srečni, da sploh imamo trgovino, čeprav z norveškimi cenami, saj se takšne trgovine v turističnih destinacijah strateškim genijem zdijo grožnja ekonomiji gostinstva: eden takšnih je nedavno za trgovine na obali skrajno resno predlagal omejen delovni čas.
Življenje v idiličnem malom mistu se tako na začetku sezone spreminja v drag pekel. Ko ob ejakulirajočem navdušenju ekonomskih strateških genijev famozne »turistične številke« podivjajo, za naš mali zaselek to pomeni, da vstopamo v popolno prometno izolacijo. Če na primer potrebujemo ribiško dovoljenje ali nujno operacijo srca, potrebujemo do vsega trideset kilometrov oddaljenega Splita tudi do dve uri vožnje. Čeprav živimo tako rekoč na dosegu Splita, smo v času turistične sezone že davno pozabljena vas bogu za hrbtom na Ognjeni zemlji. Skratka, mi se iz našega majhnega zaselka ne premaknemo. Če na koncu res potrebujemo operacijo srca, vaško pokopališče ni daleč, le kilometer od ceste, z mrliškim vozom največ dve uri.
Takšno je sproščeno mediteransko življenje v našem majhnem zaselku, takšno je sproščeno mediteransko življenje v vsakem dalmatinskem mestu ali mestecu, v katerem je domači živelj nepredvideni višek, ki zavzema prostor na parkirišču, plaži, v trgovini, postelji ali kafiču, kamor skoraj ne bo več mogel sesti, če ne misli zapraviti pol plače. Takšno je to življenje vse do oktobra, ko naša vaška straža previdno pokuka na magistralo in sporoči, da je cesta čista. Potem gremo okrog po hišah, se preštejemo, da vidimo, ali smo vsi živi, prižgemo ogenj pod kotlom in si dolgo v noč, opogumljeni s toplim žganjem, pripovedujemo srhljive zgodbe o turistih. Nekoga iz sosednje vasi – ni treba verjeti, če nočete – je češki turist napadel iz goščave in ga ugriznil v vrat, tako da je nesrečnež tudi sam postal turist.
Menda se zdaj potika po Pragi in dela selfije na Karlovem mostu.
