Letnik 1956, doma je iz Spodnje Pohance pri Brežicah, diplomiral je iz novinarstva in obramboslovja v Ljubljani, delal na Radiu Študent, Mladini in Televiziji Slovenija. Doktoriral je v Celovcu leta 2000 in od leta 2015 je redni profesor diplomacije na Univerzi v Ljubljani, diplomacijo predava na Novi univerzi. Predaval je na dunajski Diplomatski akademiji, na univerzi Columbia v New Yorku in fakultetah za politične vede v Sarajevu, Zagrebu in še marsikje.
Objavil je več kot 80 knjig (avtor, soavtor, urednik, sourednik, prevodi in ponatisi) in je avtor več kot 150 znanstvenih in strokovnih člankov o diplomaciji, varnosti in obrambi, skupno v sedemnajstih jezikih. Njegova bibliografija v sistemu Cobiss obsega več kot 730 enot.
V načrtu ima izdati sto knjig do svoje sedemdesetletnice. Kaj mu pomeni pisanje?
»Moj stari oče Albin, preprost železničarski delavec, je bil naročen na Tedensko tribuno, na redno letno zbirko Prešernove družbe in Obzornik. Tako sem bil rojen v svet knjig. Odkar se zavedam samega sebe, sem obkrožen s knjigami. To me je pripeljalo v ta svet, svet literature. To je sestavni del mene in moje ustvarjalnosti, to ni samo moje zadovoljstvo, je preprosto del mene. V Makedoniji je izšla v prevodu cela vrsta mojih knjig, prej pa tudi v Turčiji, in opazil sem, kako to vpliva na sprejem veleposlanika, ki ima knjige v jezikih države sprejemnice. To te katapultira v neko drugo orbito, tvojo državo pa tudi.
Zlahka, rad in veliko pišem. Sem v življenjskem obdobju, ko predvsem pišem in razmišljam, literatura in poezija pa sta moja lirična izpoved tistega, kar čutim in doživljam. Mislim, da sem to jaz.«
Bili ste zadnji jugoslovanski in prvi slovenski konzul v Celovcu. Nenavadna izkušnja za diplomata.To je bila za vse nas zelo posebna situacija, ki se ne zgodi enkrat v življenju, ampak enkrat v tisoč letih. V Celovec sem prišel v sredo zvečer, 26. junija 1991, takrat, ko je bila proslava na Trgu republike v Ljubljani. V četrtek zjutraj grem na zajtrk v hotelu Liebetegger, prej pokličem domov, linija je zasedena (tako sem takrat mislil) in v zajtrkovalnici, kjer sem sam, prisede k meni receptor. Podoben je bil Donaldu Sutherlandu, enaki zobje in nasmeh. In mi pravi, vojno imate pri vas, kajne. Kakšno vojno? Ja, vojno! O vojni se je govorilo in šušljalo vsepovsod. Med tistimi, ki so bili na istem nivoju državnih uradnikov kot jaz, se ni nič vedelo, čutilo pa se je, da se nekaj pripravlja. Če bi bil brutalno realen, bi moral vedeti, kaj bo, ampak mi nismo hoteli verjeti. Odpravim se proti konzulatu in se ustavim v hranilnici Kärntner Sparkasse, da bi zamenjal tiste dinarje, ki sem jih imel s seboj. Nič več, od danes naprej ne menjamo, so mi rekli. Moja prva lekcija iz politične ekonomije kapitalizma. Na generalnem konzulatu uradno prevzamem delo, popoldne so predstavniki slovenske manjšine demonstrirali, predali peticijo …
Demonstrirali so pred jugoslovanskim generalnim konzulatom proti vojni v Sloveniji, zelo veliko jih je bilo. Peticijo je sprejel generalni konzul, Slovenec, trije smo bili na generalnem konzulatu, takšna je bila dolgoletna praksa.
Tak je bil moj prvi delovni dan. Bil sem šokiran. Vse to je trajalo do konca leta 1991. Situacija je bila precej shizofrena pa tudi nevarna. Julija so mi pozno zvečer pred stanovanjem pripadniki ustaške emigracije grozili s smrtjo, saj so vsakega konzula enačili s Srbi. Bil sem uradni konzul države, ki je napadla Slovenijo, hkrati pa, ker je jugoslovanska vlada z dnem napada zaprla slovenski zračni prostor, je Celovec postal slovensko letališče. To je pomenilo, da so šle vse slovenske in tuje delegacije skozi celovško letališče in da smo trije, ki smo bili Slovenci, to servisirali. Uradno pa jugoslovanski konzulat. Seveda smo to skrivali pred preostalimi zaposlenimi, a je bila polovica mojega dela servisiranje slovenske države. Ukvarjal sem se tudi z vsemi dolžnostmi, ki spadajo v konzulov delokrog. Od delovnopravnih zadev do obiskov zapornikov. Kot jugoslovanskega konzula so me sprejeli tudi manjšinci. V začetku julija 1991 sem bil na odprtju neke razstave v mestnem parku in takratni celovški župan Leopold Guggenberger, s katerim sva se zelo dobro razumela, me je takrat sploh prvi pozdravil kot slovenskega konzula. Desetega januarja 1992 smo jugoslovanski generalni konzulat zaprli, pospravil sem in oddal ključe mestni upravi. Po navodilu iz Ljubljane sem ostal v Celovcu in s 15. januarjem začel kot slovenski konzul. Januarja 1992 je predsednik Kučan priredil sprejem za predstavnike slovenske manjšine in tja sem šel kot slovenski konzul. Bilo je teden dni po mednarodnem priznanju in predstavnik manjšine, ki je sedel zraven mene, me je vprašal, kaj pa ti tukaj delaš. Slovenski konzul sem, sem mu odgovoril. On pa: Aja! To ponazarja spremembo, ki je bila precej spontana, zelo hitra, saj sem nadaljeval enako delo, a za drugo državo, našo, hkrati pa je bilo to nekaj popolnoma novega. Neke vrste kafkovska situacija. Včasih sem sam sebe opazoval, kaj počnem. To je bil moj ognjeni krst, bil sem prvi slovenski konzul, do konca leta sem bil sam, novembra je prišel generalni konzul. A mi je bilo delo v užitek in zadovoljstvo.
Konec januarja 1992 je bila v zahodni Avstriji velika snežna nevihta, veter je pihal s hitrostjo več kot 100 kilometrov na uro. V Mokrinah, Nassfeldu, se je zgodila strahotna nesreča na žičnici. Veter je obrnil štiri sedežnice, vsi, ki so sedeli, so padli v globino, v sneg. Med njimi so bili štirje slovenski državljani. Naslednji dan sem moral iti tja identificirat trupla, res je bilo grozljivo. Nisem si predstavljal, da se mi bo v mandatu kdaj to zgodilo.
Tako je. Vmes sem bil eno leto v Ljubljani, na ministrstvu za zunanje zadeve, vodil sem konzularni oddelek. In šel potem oktobra 1996 na Švedsko. Na stoto obletnico rojstva Alfreda Nobela. Kar na hitro, pravzaprav. V diplomatski službi je veliko naključij, ki jih moraš prepoznati.
Kateri so razlogi za uveljavljeno prakso, da morajo vsi, ki službujejo na konzulatih ali veleposlaništvih, po koncu mandata nazaj na ministrstvo? Zakaj ne moreš takoj na novo delovno mesto?To si želimo vsi diplomati. (smeh) A je glavni razlog ta, da ko si nekaj časa v tujini, se kot predstavnik države po definiciji giblješ v visokih krogih, vsi so prijazni s teboj in to ti realno lahko zamegli pogled na državo sprejemnico. Ti pa moraš o dogajanju tam poročati neprizadeto. Hladno, ne kot prijatelj tiste države, čeprav praviš, da si prijatelj, in dostikrat tudi čutiš veliko naklonjenost. Pojavi se tako imenovana diplomatska slepota. Podzavestno začneš do neke mere sprejemati stališča sogovornikov, to pa ni več tvoj pogled, objektiven, neprizadet. To je spet kafkovska situacija. Razvijati moraš prijateljske odnose med državama, to je peta diplomatska funkcija, hkrati pa ohranjati distanco. In to je ključni razlog za menjave diplomatov. Nekatere države, na primer ZDA in Nemčija, so začele uvajati triletni mandat. Tri leta si v Makedoniji in potem greš takoj v Kanado, recimo. Odpade pot domov, stroški selitev so manjši.
A po šestih letih – ali pa štirih – moraš domov. Zato, da si osvežiš pogled na razmere doma, obnoviš fizične stike, da začutiš delovni utrip ministrstva in si del njega. Potem greš naslednjič v tujino bogatejši, diplomatska slepota se ne pojavi ali pa se dosti pozneje. Ves čas moraš čutiti, kje si doma.
Kolikšni so letni stroški povprečno velikega slovenskega veleposlaništva?Stroški niso majhni, saj gre za delo v tujini, vzdrževati se mora visok standard, stavbe veliko stanejo, tudi najemnine. Plače se izračunavajo po lestvici OZN, kar je dober kriterij. Posplošeno bi rekel, da so vsi stroški povprečnega slovenskega veleposlaništva približno 400.000 evrov na leto. Vendar je to približna ocena, saj so razlike v cenah zelo velike, na primer med New Yorkom in Tirano. Z diplomacijo je tako kot z državo – oboje je strošek, ampak ne gre brez ne enega ne drugega. To je nekako tako, kot bi rekel, da ne bom hodil v čevljih, ker so dragi, bom raje v opankah, pa četudi me zebe v noge.
Kaj je danes sploh vloga diplomacije? Svet je na dlani, informacij je neskončno, o vsem lahko bereš na spletu.Po dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih ima diplomacija pet funkcij. Predstavljanje svoje države v državi sprejemnici, zaščita interesov, pogajanja, opazovanje in poročanje ter razvijanje prijateljskih odnosov med državama. V zadnjih dvajsetih letih, še posebej zadnjih desetih, po pojavu družbenih medijev, se je vse zelo spremenilo. Kako naj predstavljam svojo državo recimo v Kanadi ali Avstraliji in o njej govorim, če pa lahko vsak na ulici z mobilnika prebere več podatkov, kot jih jaz poznam? Toda diplomati opazujemo razvoj dogajanja in o tem poročamo. Pred stotimi leti so poročali o tistem, o čemer danes pišejo na instagramu in X. Diplomatom se zato s tem balastom ni treba več ukvarjati. Greš in medias res, ukvarjaš se s temami, ki so ključne, da boš poznal državo in ugotovil, kje so centri moči, imel z njihovimi predstavniki stike in na tak način ugotavljal, kaj se v državi zares dogaja, kakšni so načrti in kje boš trkal na vrata, da boš uveljavljal interese svoje države. Kot diplomat imaš odprta vrata do kogar koli, praviloma vsak predstavnik države, od kraljice, kralja do predsednika in ministrov, sprejme veleposlanika, občasno ali pogosto, kakor si ustvariš ugled in zveze, ti pa potem izveš, česar ne izve nihče, niti novinarji raziskovalci. To je prednost diplomacije in to počnemo. Ukvarjamo se s strukturami moči v državi sprejemnici.
Osebni stiki, torej.Tako je. Kot veleposlanik imaš ves čas polni mandat, vsa pooblastila (od tod uradni naziv »izredni in pooblaščeni veleposlanik«), govoriš v imenu države. Velikokrat mi kdo reče, pa saj se voditelji srečujejo večkrat na leto na konferencah, forumih in tako naprej in se vse dogovorijo. Res je, ampak ... Slovenija ima na primer 46 veleposlaništev, torej 46 veleposlanikov vsak trenutek predstavlja slovensko državo po svetu, tega osebnega stika ne moreš nadomestiti. In to je pomembno. Ko sem septembra 2016 prišel v Makedonijo (julija 2020 sem odšel iz Severne Makedonije), sem imel glede na prejšnja znanstva dostop do vseh najvišjih predstavnikov oblasti, prijateljski odnos s predsednikom države in vlade. Rezultat je bil ta, da smo denimo leta 2019, zadnje leto pred korono, izvedli 14 meddržavnih obiskov. To je pravo diplomatsko delo, kaj poročajo mediji, ni več v ospredju kot včasih, saj to lahko prebere referent za konkretno državo kar na ministrstvu v spletnih izdajah časopisov. To nam je olajšalo delo, po drugi strani pa je na tak način tudi očitno, kdo so dobri diplomati, kdo dobro poroča, kdo pa vedri. Včasih si poročal, kaj poročajo mediji, danes to počneš le izjemoma, na primer kakšni so odzivi na visoke obiske. Zato moraš delati več in se veliko pogovarjati samo o vsebinskih temah. Dnevno moraš poročati, ne smeš pisati dolgih tekstov, stran in pol, kar pa je zahtevno. Poročaš pa predvsem na osnovi pogovorov.
Druga diplomatska funkcija, pomoč svojim državljanom v stiski, če se jim kaj zgodi, je prav tako zahtevna. Ljudje mislijo, da imaš v rokah čarobno palico in lahko vse urediš. Ne moreš. Ravnati moraš skladno s pravili države sprejemnice. V zadnjih desetih letih ljudje potujejo več kot kadar koli v zgodovini človeštva, zato je tudi več problemov. Več imaš dela, manj lahko urediš, več je frustracij in več je špecanja v medijih. Pri zaščiti interesov pa ti veliko pomagajo dobri stiki v policiji, varnostnih službah, carini in podobno.
Na eni strani morate spoštovati navodila države, kaj morate delati, spoštovati, kakšen je odnos tvoje države, tj. države pošiljateljice, do države sprejemnice. Po drugi strani pa imate o vsem tem, kako in kaj bi in kakšna je prihodnost, svoje mnenje, še posebej po določenem času, ki ste ga preživeli v državi. Če delate po svoje, vas hitro zamenjajo, če se prilagajate, v nasprotju s svojim prepričanjem, kaj je prav, pa ste nezadovoljni. Shizofrena situacija. Kako loviti ravnotežje?To so temeljne dileme v našem poklicu. Vzemimo primer dobrega veleposlanika z dobro ekipo, ki piše dobre analize, ugotavlja, priporoča … In tega na ministrstvu nihče ne upošteva, ker imata državi takšne odnose, kot jih pač imata, predsednika sta se dogovorila, kaj in kako in podobno. To se dogaja in je velika zagata v diplomatskem delu, a je po svoje razumljivo. Poročila prihajajo z vseh strani sveta, mnenje veleposlanika ni edino, bi pa moralo biti najpomembnejše. Ker velikokrat ni poročil o tem, kaj se predsedniki in ministri pogovarjajo med sabo, nisi z vsem seznanjen. Poročila o tem z ministrstva bi morala prihajati na vsa diplomatska predstavništva, pa ne vedno, predvsem je to odvisno od vladajoče strukture. To pa se v diplomaciji, kot je naša, ne bi smelo dogajati. Torej ne veš vsega, poročaš s terena in to bi praviloma morali upoštevati. V naši diplomaciji se ve, kdo poroča objektivno in kdo ne ter čigava poročila bi bilo treba upoštevati. Velikokrat se, včasih pa tudi ne.
Na ministrstvo, kot je naše, se vsak dan steka za roman depeš, 200, 300 strani. Tudi zato vsega ne preberejo. Zato moraš pisati kratke povzetke, depeše pa morajo biti jasne in jedrnate. Pri tem mi izjemno koristijo novinarske izkušnje.
Včasih pa mora veleposlanik tudi kaj obrniti po svoje. V Turčiji sem bil od septembra 2010 do avgusta 2015. Spomladi 2015 smo organizirali obisk slovenskih častnih konzulov iz Turčije v Slovenijo. Bilo jih je devet, njihov letni obrat kapitala je znašal pet milijard evrov. Slaba polovica tedanjega slovenskega proračuna. Med njimi je bil danes največji turški jeklar, med petimi največjimi na svetu, zatem velik uvoznik časopisnega papirja iz Slovenije za 20 milijonov dolarjev... Ko smo poslali depešo z obvestilom o načrtovanem obisku, sem prebral v zapisniku nekega kolegija: »… smo proti, ker v tem ne vidimo nobene dodane vrednosti.« Vseeno smo obisk izvedli, vsi so prišli, imeli smo vrsto sestankov na najvišjih ravneh. Stroške v Sloveniji so pokrile različne institucije (na primer državni svet in Mestna občina Ljubljana), ne ministrstvo, pot pa so si plačali sami. To je bil pomemben obisk, in če bi spraševal za soglasje, ga ne bi bilo.
V tridesetih letih vašega službovanja se je zamenjalo kar nekaj vlad z različnimi ideološkimi predznaki. Kako to vpliva na vaše delo, na to, kako vas dojemajo tam, kjer službujete? Da vam kdo reče, tam pri vas se pa dogajajo čudne stvari.Take situacije so precej zoprne, jih pa diplomati v državi sprejemnici slišimo zelo redko. Od kolegov veleposlanikov niti ne, ker se kaj takega lahko zgodi vsakomur in drug drugega razumemo, kaj lahko storimo in česa ne. Visoki ali najvišji predstavniki države sprejemnice so tudi prizanesljivi in uvidevni do veleposlanikov, ker hočejo obdržati normalne odnose, v neuradnih pogovorih pa kakšne take opombe slišimo večkrat. V času službovanja nisem slišal velikih kritik in pripomb k ideološkim predznakom vlad, kakšne komentarje pa že. Ampak sem jih enostavno preslišal.
V smislu, počnite, kar hočete, saj to ni naš problem?Diplomat izvaja zunanjo politiko svoje države in v tem smislu veleposlanik nima svojega osebnega mnenja, njegovo mnenje je stališče njegove vlade. Zato je to za nekatere najboljša služba, nimaš svojega mnenja, prebereš sklep vlade ali parlamenta. Se pa povsod najdejo kakšni nergači, ki uberejo drugo pot. Vendar to ni poklicna drža. To je lahko zagata, če se s tem ne strinjaš, ampak to je naša služba, tako kot vojaška in policijska. Če gre to v ekstreme, mora vsak posameznik to razčistiti sam s sabo. V takih primerih pa so nam, četudi se sliši paradoksalno, v pomoč mediji. O vsem, kar ni prav v državi, poročajo različni mediji, zaradi česar veleposlaniku ni treba veliko razlagati in ta kritični naboj izhlapi, nisi več tarča. Seveda pa je jasno, da diplomat predstavlja stališča svoje države in jih mora tudi znati zagovarjati.
Pred nekaj meseci sem delala intervju s Francom Jurijem, tudi dolgoletnim diplomatom. Povedal je zanimivo zgodbo. Ko je prišel službovat na zunanje ministrstvo, poln energije in načrtov, ga je poklical na sestanek starejši kolega in mu povedal, da naloga diplomacije ni rešitev, ampak reševanje. Trajajoče dejanje.To je tako videti. Državni posli so vrsta tekočega traku, ves čas so neke spremembe, menjajo se ministri, obiski so številni, dela nikoli, ampak res nikoli ne zmanjka, zato težko rečeš, to stvar smo uredili, zaključili. Vsak obisk prinese kaj novega, kakšno nadaljevanje. Po naravi stvari je toliko različnih interesov, da je to nemogoče. Kot diplomat prispevaš k urejanju odnosov, torej jih rešuješ, rešitev pa ni odvisna od tebe, vpet si v vrsto procesov. Ne moreš prikorakati v parlament na odbor za zunanjo politiko in reči, ne bomo naredili tako, kot ste se vi odločili, naredili bomo drugače. Nobene možnosti ni, da bi bilo to sprejeto. Zunanjo politiko narekuje parlament in najti moraš način, kako boš vplival, spreminjal. Ni pa to nikoli odvisno samo od tebe. V večini evropskih držav so vlade koalicijske, predsednik vlade je iz ene stranke, zunanji minister iz druge in morda državni sekretar še iz tretje. To je takoj nabor interesov in različnih pogledov. Za ravnotežje je to morda dobro, da ni radikalnih sprememb, včasih pa tudi ne. In komentar je neučinkovitost, kar nekateri z veseljem sprejmejo.
Kakšna je vloga diplomacije na področju gospodarskih odnosov? Po mojem mnenju bi morala biti zelo pomembna.To je temeljna sestavina našega dela, interes vsake vlade je, da povečuje blagovno menjavo, da raste standard. Je pa to tudi odvisno od države do države. Ameriške velike korporacije na primer same najdejo pot, je pa vrsta specializiranih nišnih podjetij, ki potrebujejo pomoč. To je en vidik. Drug vidik je velikost držav. Turčija ima 80 milijonov prebivalcev, samo Carigrad 20, gre za osemnajsto največje svetovno gospodarstvo, Slovenija dva milijona. V tako veliki državi je nemogoče celo v petih letih do potankosti spoznati državo, podjetja iz Slovenije pa te prosijo za pomoč. Moja izkušnja petih turških let je, da njihova velika podjetja iščejo gospodarske družbe za nišne posle, ker se velikim podjetjem s tem ne splača ukvarjati. In tukaj moraš biti iznajdljiv. Odpirati moraš vrata, ne moreš pa tržiti proizvoda. Velikokrat so nas podjetja prosila, da jim povemo, kako naj vstopijo na turški trg. Nemogoče. Sam moraš imeti dober proizvodni program, zadosti izdelkov in sredstev, da boš dve, tri leta obdeloval trg. Če tega ni, ni nič! Ves čas, ko sem bil v Turčiji, sem si prizadeval, da bi se turški gradbeni holding Yapı Merkezi vključil v gradnjo drugega tira. Podjetje je med najbolj specializiranimi za takšne podvige. Na vseh posvetih smo govorili, da je to podjetje z izjemnimi referencami, a ni bilo nobenega odziva. Nekaj let pozneje pa je to podjetje skupaj s konzorcijem slovenskih podjetij dobilo ta posel. Če bi bil domišljav, bi rekel, da je to tudi moja zasluga. Vendar so nastale okoliščine, ki so to omogočile. To ni osamljen primer, veliko naporov je potrebnih, da se kak posel izpelje do konca, traja lahko več mandatov. Diplomati smo maratonci in to logiko je treba ponotranjiti, ne moreš na hitro nekaj narediti.
Kdaj rečete, tole je bil pa uspeh, uspešno opravljeno delo?Recimo, ko sem leta 2010 prišel v Turčijo, smo začeli pripravljati obisk predsednika vlade Pahorja. Kmalu se mi je ob prebiranju dokumentov iz Ljubljane porodila ideja o strateškem partnerstvu med državama. Ko sem bil še v Ljubljani, se je ideja o strateškem partnerstvu s Francijo vlekla iz kolegija v kolegij. Konec januarja 2011 sem bil na vzhodu Turčije na odprtju univerzijade, s takratnim predsednikom vlade Erdoğanom sva bila v istem hotelu. Moj šofer, ki je bil osebni varnostnik dveh bivših turških predsednikov, mi je uredil srečanje z njim. V petnajstminutnem pogovoru sem mu omenil idejo o strateškem partnerstvu, bil je navdušen. V poldrugem mesecu smo pripravili dokumente, izpeljali vse postopke, premierja sta dokument podpisala in Erdoğan je na novinarski konferenci dejal, da je to vrh naših diplomatskih odnosov. V naslednjem tednu je Pahor podpisal strateško partnerstvo še s Sarkozyjem, nekaj mesecev kasneje pa še z Merklovo. Podpis strateškega partnerstva je bil moja ideja in moj projekt, čeprav so bili na ministrstvu zadržani, češ naj to preverim še na angleškem, francoskem in nemškem veleposlaništvu. To se mi je zdelo odveč, a sem odšel do vseh treh veleposlanikov, zelo dobro smo se razumeli. Bili so navdušeni, je pa res, da jih nisem nič vprašal za mnenje, samo pogovarjali smo se o tem. Na ta projekt sem res ponosen.
Omenil sem že, da smo v času službovanja v Makedoniji v enem letu organizirali 14 meddržavnih obiskov, med njimi prvi in zadnji obisk predsednika parlamenta Židana v tujini, z zadnjim obiskom je zaznamoval makedonski sprejem v Nato. Ko sta na osnovi prespanskega sporazuma grški in makedonski parlament ratificirala podpis pristopnega protokola, sem pomislil, da bi bili mi prvi, ki bi ta sporazum ratificirali v skladu z običajno proceduro. Slovenija je bila prva, ki je odprla veleposlaništvo v Makedoniji, in od takrat imajo naši diplomatski avtomobili registrsko tablico z 01 na začetku. Vsi vedo, da je to slovensko veleposlaništvo.
Ko sta oba parlamenta dokument ratificirala, je moralo makedonsko zunanje ministrstvo obvestiti njihovo stalno predstavništvo pri OZN v New Yorku, oni pa vse Natove članice, da bi ratifikacijski procesi lahko stekli. Teden dni zatem je prišel na uradni obisk v Slovenijo predsednik makedonskega sobranja Talat Xhaferi. Z namestnico Urško Potočnik sva rekla, napnimo vse sile, da bomo prvi, kar nam je na koncu tudi uspelo. Pri nas je bil vmes praznik, zunanji minister je odbor za zunanjo politiko državnega zbora prepričal, da bo vse v skladu s proceduro in da bomo imeli pravno osnovo. Za las nam je uspelo in bili smo prvi, Albanija pa druga, dva dni za nami. Brez velikodušne pomoči predsednika državnega zbora Židana nam ne bi uspelo. Oba primera pa sta bolj izjema kot pravilo.
Službovali ste tudi na severu Evrope, na Švedskem. Je kakšna razlika med severom in jugom Evrope na tem področju? Se pozna nacionalni značaj?Seveda se. V Stockholmu smo pokrivali vseh pet nordijskih držav, Švedsko, Dansko, Finsko, Norveško in Islandijo, ter tri baltske, Estonijo, Latvijo in Litvo. Eno leto sem bil odpravnik poslov, zame je bila to izjemna izkušnja iz visoke diplomacije. Služboval sem v državah, ki so med najbogatejšimi državami na svetu, katerih prebivalci so med najsrečnejšimi na svetu, hkrati pa še v treh baltskih državah, ki so izšle iz popolnoma drugačnega zgodovinskega okvira. Takrat sem veliko potoval, ker smo v tistih letih lobirali za nestalno članstvo v varnostnem svetu, članstvo v zvezi Nato in za članstvo v EU. To sem počel v osmih državah. Izjemen napor, hkrati pa sem spoznal vso politično elito in se veliko naučil. Diplomati se učimo vse življenje.
Ko sem prišel v Turčijo, sem nerezidenčno pokrival Azerbajdžan, Iran, Irak, Sirijo in Libanon. Tu se je ponovil vzorec potovanj in število različnih sogovornikov na veliko istih tem, kar je izjemna diplomatska izkušnja. Generalni sekretar OZN vsako leto decembra pripravi poročilo o iztekajočem se letu in navede najbolj krizna žarišča. V letih, ko sem bil v Turčiji, so bile med prvimi dvanajstimi vedno tudi po tri, štiri teme iz regije, ki sem jo pokrival. Zame je bila to velika šola diplomacije, še posebej, ker sem na terenu spoznal to, kar je pomembno tudi danes. Pomen religije v diplomaciji. Kot koncept, kot sredstvo, kot manipulacija, kot tudi mobilizator. Še posebej pomembno je to razumeti v islamu kot drugi največji svetovni religiji, ki je v velikem vzponu zaradi mladosti populacije, ki se geografsko širi zaradi migracij in ki je tudi religija, ki obvladuje človeka in družbo, drugače kot je to v krščanstvu. Tu je veliko nerazumevanja in nepoznavanja.
To veroizpoved pretresa konflikt med šiiti in suniti, to je temeljni notranji konflikt, ki vpliva na odnose tudi z drugimi. To sem v živo opazoval na Bližnjem vzhodu, ki je v tem smislu vsako leto bolj eruptiven. To je bila pomembna izkušnja zame … Na jugu Libanona sem bil 25-krat na obisku pri kontingentu Slovenske vojske. Konec junija, na kresno noč, ob mojem rojstnem dnevu, stojimo na planoti in gledamo na jug na izraelsko mejo, na desni morje, levo planota, sonce zahaja v morje, vzhaja polna luna. Ob tej lepoti sem razmišljal, kako je mogoče, da se tukaj neprestano pobijajo ljudje, pred dva tisoč leti pa se je tu rodilo krščanstvo. Kako je to mogoče, kam je prišlo človeštvo, kako ga lahko zavedejo ambicije skupin posameznikov. V svojem turškem mandatu se spomnim odprtja velikega raziskovalnega centra v Carigradu. Bilo je v času, ko se je razdivjala vojna v Siriji, poleti 2012. Slavnostni govorec je bil tedanji turški predsednik Abdullah Gül, ki je izrekel preroške besede: »Prizadevati si moramo, da Bližnji vzhod ne bo postal enak Evropi v tridesetletni vojni.« In to se danes dogaja.
Kakšna je vaša napoved dogajanja na dveh kriznih žariščih, na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini? Vsi diplomatski poskusi mirnega reševanja konfliktov so spodleteli. Poslušamo grožnje o uporabi jedrskega orožja, države se oborožujejo, ljudi je strah.Ne upam si napovedati in ne smem, sem le diplomat. Ne vemo in najbrž nikoli ne bomo vedeli, kakšne vrste diplomatskih pogovorov potekajo v ozadju, upam pa, da v obeh primerih. Diplomacija je neprestano iskanje rešitev, takšnih rešitev, ki bodo v določenem trenutku sprejemljive. Diplomati zato ne smemo razmišljati o frustracijah, ne smemo razmišljati, ali bodo naši predlogi sprejeti ali ne. Če rešitev ni sprejemljiva, iščemo naprej. To je dejstvo. Iskanje rešitev se bo nadaljevalo za obe omenjeni območji.
Če vseeno poskusim odgovoriti, bi rekel, da bo to v dnevni politični praksi najbolj odvisno od volitev v ZDA. Rekel bom še nekaj morda bogokletnega: ne od tega, kdo bo zmagal, temveč od tega, da bodo mimo in da bo januarja prisegla/prisegel nova predsednica/predsednik. Zakaj? Ker bo potem v ZDA na predsedniškem položaju oseba, ki bo začela odločati takoj, na samem začetku mandata. Zdaj, na koncu mandata, pa smo v nekem vakuumu, ki je razumljiv. Žal. Tisti, ki to zlorabljajo, imajo proste roke in to je srhljivo.
Toda vseeno mislim, da ti konflikti ne napovedujejo nove svetovne vojne. Prepričan sem, da med petimi, šestimi svetovnimi voditelji, ki lahko o tem odločajo, ni nobenega blazneža, ki bi sprožil ta konflikt. Ker če bi ga, ne bi nihče preživel. Kdaj bomo prišli do rešitve na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, je težko napovedati. Ko se zgodijo spremembe na vrhu v kateri koli državi, to avtomatično vpliva na vse vpletene v konflikt. Kdo so največji igralci, ki lahko odločajo v teh konfliktih? Seveda napadena Ukrajina, zatem Rusija, ZDA, Kitajska, Indija, morda kakšen vplivni evropski politik. Vsi ti se med sabo osebno poznajo, in ko eden odide in vstopi nov, se dinamika njihovih medsebojnih odnosov spremeni. Tukaj je treba iskati odgovor. Če bo začetni zagon uporabljen, bi morda lahko prišli do rešitve prihodnje leto.