Nastopala je na praktično vseh jugoslovanskih gledaliških odrih. Bila je nepozabna Meta v Cvetju v jeseni, Mimika v Moj ata, socialistični kulak, Karolina v Vdovstvu Karoline Žašler ... Posnela je okoli 60 filmov. Že kot študentka je dobila študentsko Prešernovo nagrado, potem nagrado Prešernovega sklada, veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, državno medaljo za zasluge, zlati znak, nagrado Staneta Severja, nagrade Borštnikovega srečanja, Borštnikov prstan, nagrade na Sterijevem pozorju, evropsko nagrado za življenjsko delo v teatru. Dobivala je nagrade na številnih filmskih festivalih, evropske nagrade za film v Berlinu in Subotici. Poročena je bila z Radkom Poličem - Racem, potem pa je bil njen dolgoletni življenjski sopotnik Dušan Jovanović, režiser.

Vsakega človeka najbolj zaznamujejo stvari, ki so se mu zgodile v otroštvu. Psihiater Gorazd V. Mrevlje je bil še bolj natančen, v prvih mesecih in prvih štirih letih. Kar se je dogajalo takrat, nas je oblikovalo za zmeraj.

Absolutno se strinjam, v otroštvu se pravzaprav temeljno zgradiš. In zelo zanimivo, vsega se tudi spomniš. Zase vem, da se še najmanj spomnim gimnazijskih let, čeprav bi človek pričakoval, da se bomo tega, kar se nam je dogajalo v puberteti, spomnili najbolj jasno. Ne, ne, mislim, da se pravzaprav zametki vsega, kar potem v življenju počneš, zgodijo v otroštvu. Takrat niti ne pomisliš, s čim se boš v življenju ukvarjal, a se sočasno ukvarjaš s tisoč stvarmi, vsak dan imaš drug poklic ... Najbrž je tako, da se z nečim rodiš, ne moreš si vsega tega nabrati šele tam nekje pri osemnajstih, devetnajstih.

Milena Zupančič, intervju za Objektiv, 23. januar 2025

»Pogosto rečem, da žeblje znajo delati povsod enake. In pogovarjamo se samo o tem, koliko jih bomo naredili in prodali. Ne pa o tistem, kar nas dela posebne in zanimive.« Foto: Jaka Gasar

Je kakšen dogodek oziroma oseba, za katero še danes rečete, to me je pa res zaznamovalo, moje poznejše reakcije so bile posledice nekega dogodka ali srečanja z določeno osebo?

Seveda. Seveda so ljudje, ki imajo posebno težo v človekovem življenju. Veš, kaj je zelo zanimivo, svoj poklic razumem tako, da ni podoživljanje nečesa ali nekih usod. Daleč od tega, to je larifari, če bi bilo to res, če bi res tako podoživljala, bi bila že ne vem kolikokrat mrtva. Je pa res, da uporabljam svoj čustveni spomin, mislim na vse to, kar se naučiš in kar obvladaš. Čustveni spomin pomeni to, da si kot otrok, kot mladostnik najbolj doživljal dogodke, ki se pravzaprav dotikajo vseh čustev, ki so povezana z ljudmi. Moj spomin je zelo natančen za ta čustvena obdobja, za ta čustva, ki sem jih takrat doživljala. Zgodilo se mi je že, da sem pri kakšni predstavi izkoriščala ta čustveni spomin v določenih prizorih in se tako pravzaprav malo grdo počutila. Počutila sem se, da izkoriščam ljudi, da izkoriščam svoje bližnje, svoje drage ljudi. Kako je to pravzaprav grdo, da jih izkoriščam. Ampak tako je. Tako je, ker mislim, da je čustveni spomin ena od bistvenih stvari pri našem poklicu. Jasno, da brez talenta pač ni nič, ampak samo s talentom pa tudi ne. Ves ta intelektualni napor, ki ga vložiš v neko vlogo, v predstavo, tudi ni dovolj, na vse to mora biti pripet čustveni spomin. Nekaj, kar nosiš s seboj vse življenje. In je lahko za določeno predstavo, za nekatere ljudi napačen. Toda tvoj je in ga ne moreš zanemariti. Najhujše se mi zdi, pa ne samo v našem poklicu, ampak nasploh, to, kar se zdaj dogaja toliko ljudem – da izgubijo spomin. To je grozljivo gledati.

Vrag je, če ti izkušnje iz otroštva vse življenje povzročajo travme. Ni jih mogoče obvladati z racionalnim premislekom, ker so to čustvene reakcije, lahko jih poskušaš samo analizirati in si jih razložiti.

Ne verjamem, da se teh travm lahko znebiš, rekla bi, da se sprijazniš z njimi. Ker jih kot odrasel človek razumeš, kot otrok jih nisi. Travme na neki način toleriraš, nikakor pa jih ne pozabiš. Če so vate vsajene, so vsajene za vedno.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo