Miloš Bavec: Naš planet je preživel že marsikaj bistveno hujšega, kot je človek

Od leta 2014 vodi Geološki zavod Slovenije (GeoZS), ki letos praznuje osemdesetletnico.

Na pogovor ste prišli naravnost iz Krškega. Če strokovnjak pride od tam, je več ali manj jasno tudi, kje je bil. Jedrska elektrarna?

Tako je. GeoZS je član mednarodnega konzorcija, ki zaključuje obširen projekt ocene potencialnih potresnih obremenitev na lokaciji sedanje in morebitne bodoče jedrske elektrarne.

Takšne raziskave so že bile narejene?

Kar zadeva obstoječo jedrsko elektrarno, se raziskave periodično ponavljajo, kot to narekuje obstoječa regulativa.

Se v tako kratkem času, kolikor obstaja prva jedrska elektrarna, lahko razmere tako spremenijo, da pred toliko leti potresna nevarnost ni bila problem, zdaj bi pa lahko bila?

Ne, razmere glede potresne nevarnosti se zagotovo ne spremenijo tako hitro, veliko presenečenje bi bilo, če bi se. Spreminja pa se znanje. Znanje o tem, kakšno je stanje na območju, ki nas zanima, in kaj lahko s tem novim znanjem storimo. Koliko in na kakšen način lahko to novo znanje vključimo v načrtovanje in samo obratovanje jedrskega objekta.

Načelno vprašanje: ste za jedrske elektrarne ali imate pomisleke?

Kot naravoslovec se pogosto srečam z vprašanji, ki se nanašajo na geološko stroko, in nanje rad odgovarjam. Vendar pa javno nerad zavzemam načelna stališča do vprašanj, ki niso področje moje stroke. Kot strokovnjak se zavedam, da moram svoje odločitve in stališča temeljiti na trdnih podatkih ter znanstvenih raziskavah, na objektivnosti in natančnosti. Zato raje ne zavzemam stališč, ki niso podprta z verodostojnimi informacijami, številkami in analitičnimi ugotovitvami. V tem primeru pa je informacij precej, in dokler relevantna strokovna mnenja kažejo, da je miroljubna uporaba jedrske energije utemeljena in varna, jo osebno podpiram, seveda ob upoštevanju najvišjih možnih tehničnih, varnostnih in etičnih standardov in ne brezpogojno.

Je to družbena vloga znanstvenikov? Mnenja, na podlagi katerih se tisti, ki odločajo, odločijo? Lahko nekdo, ki je znanstvenik, pove tudi svoje osebno mnenje? Še posebej takrat, ko gre za mejne primere. Pri tistem, ki odloča, se srečujeta interes in odgovornost. Interes tistega, ki hoče investirati, jasno je, zakaj, in odgovornost nekoga, ki hoče to preprečiti, ker je škodljivo za okolje, ljudi. Kaj lahko strokovnjak oziroma znanstvenik stori, razen tega, da pove, kakšno je strokovno oziroma znanstveno mnenje? Nekdo drug je pač tisti, ki odloča.

Tako je. Odločajo drugi, dolžnost znanstvenikov pa je delati odlično znanost ter javnosti predati in pojasniti rezultate, na podlagi katerih bodo odločitve temeljile. Seveda ima znanstvenik, tako kot vsi drugi ljudje, pravico povedati svoje osebno mnenje. Profesionalno pa naj se ne bi opredeljeval do teme, ki ni tema njegovih raziskav. Znanstvenikova dolžnost je odgovor na vprašanja znotraj njegovega raziskovalnega področja. Če pa gre s svojega področja in uporabi ali celo zlorabi svoj status znanstvenika za to, da na vprašanja zunaj svoje domene odgovarja iz svetovnonazorskih razlogov, ob tem pa se sklicuje na svoj položaj znanstvenika, je to neetično. To potem ni več znanost, to je zloraba znanosti. Na srečo se to dogaja redko. Pogosteje se zalomi, ko se znanstveni rezultati zlorabijo pri sprejemanju interesno gnanih odločitev zunaj znanstvenega miljeja. Če nekako improvizirano definiram, da je znanost podlaga stroki, ta pa je skupek znanj iz najrazličnejših znanstvenih disciplin, je jasno, da je tu nekaj več prostora za napake in potencialno celo zlorabe. Izolacija znanstvenika ali strokovnjaka od dogajanja zunaj njegovega raziskovalnega področja seveda ni imperativ, nasprotno. Dileme o načelnem opredeljevanju strokovnjakov, sploh javnem, pa seveda obstajajo.

Gradnja jedrske elektrarne je dober primer za to, kako so se spopadala različna, popolnoma nasprotujoča si mnenja. Tako kot se je zgodilo tudi ob prvih idejah o novi jedrski elektrarni. Kako naj človek, ki o tem nič ne ve, ve, kdo ima prav?

Zelo enostavno. Posluša naj tiste, ki se s tem strokovno ukvarjajo, ki so usposobljeni za posamezna področja. O potresni varnosti tistega, ki se ukvarja s potresno varnostjo, o jedrskih reaktorjih tiste, ki se s tem ukvarjajo … Načelni zagovorniki ali nasprotniki, ki nimajo znanja, govorijo iz osebnih prepričanj, svetovnonazorsko, na podlagi polinformacij ali celo popolnoma neinformirani. Problem soočanj mnenj v današnji družbi je, da se pogosto za isto mizo znajdeta jedrski strokovnjak in nekdo, ki o jedrski tehnologiji ne ve dosti ali nič. Poslušamo ju pa kot enakovredna sogovornika. Pogosto je ta drugi retorično sposobnejši od strokovnjaka, ob tem pa hkrati ni zavezan h korektnosti in utemeljenosti, zavezan je predvsem k prepričevanju drugih in uveljavljanju svojega pogleda. Strokovnjak pa ne more ravnati tako, zavezan je natančnosti, strokovnemu mnenju in načeloma noče posegati zunaj svojega strokovnega polja.

Komu lahko verjamemo?

Tistemu, ki je korekten, etičen in ostaja na področju teme, ki jo pozna, obvladuje. Če se hočemo odločiti o tehnični stvari, je dobro poslušati tiste, ki o tem nekaj vedo. Poznati moramo pa mnenja različnih strok, zato da se lahko korektno odločimo, poslušati moramo več strokovnjakov, kar je zahtevno. Zato se raje opremo na nekoga, ki je pogovorno spretnejši, ki pa je neredko obtežen z lastnim pogledom na svet. V naravoslovju in tehniki smo na neki način udobno privilegirani. Povprašani smo za strokovno mnenje in ga povemo, odločevalci pa se morajo odločiti. Če pa se naročajo strokovna ali nasprotna mnenja samo za okras, potem to niso več strokovna mnenja. Nasprotujoči strokovni mnenji o istem naravoslovnem ali inženirskem vprašanju načeloma naj ne bi bili mogoči. V strokovnem mnenju lahko ostane dvom, ocenjena je negotovost, ki je lahko tudi zelo visoka. Načeloma pa strokovno mnenje ne more biti nasprotujoče drugemu, če je bilo delo vseh opravljeno korektno.

Je geologija tako eksaktna veda?

Geologija je skupek raznih zelo eksaktnih naravoslovnih znanosti, sama pa je lahko tudi precej interpretativna, ker ima na voljo zelo malo podatkov. Geologija raziskuje in pojasnjuje procese v tridimenzionalnem prostoru na Zemljinem površju in predvsem v podpovršju. Naš končni cilj, nekakšen sveti gral naše znanosti, je izdelati tri- oziroma štiridimenzionalni model podpovršja, da bi v vsakem trenutku in na vsakem območju vedeli, kakšne so lastnosti kamnin, vode in drugih snovi pod našimi nogami, kako je do trenutnega stanja prišlo in kaj se bo dogajalo v prihodnje. Ker pa je do podatkov precej težko priti, smo odvisni od ekstrapoliranja,​ interpoliranja, modeliranja.

Zakaj je težko priti do podatkov?

Ker lahko fizično dostopamo do materiala, ki ga raziskujemo, le z vzorčenjem na Zemljinem površju in z zelo redko posejanimi vrtinami, ki so v najboljšem primeru globoke nekaj kilometrov. Pojasnjujemo pa zgradbo in dogajanje v več kot 6300 kilometrih Zemljine notranje zgradbe do njenega jedra. Seveda ne smemo pozabiti na geofizikalne raziskave, s katerimi »vidimo« globoko, a fizičnih vzorcev z njimi ne dobimo.

Pri geologih me zares fascinira časovna dimenzija, razlagate stvari, ki so se zgodile pred 250 in več milijoni let. Na podlagi tega napovedujete, kaj se lahko zgodi v prihodnosti. Kaj vam govorijo razvoj Zemlje, podatki iz preteklosti in kaj današnji?

Geologija se je najprej razvijala kot akademska veda, skozi katero so zgodnji raziskovalci poskusili razumeti, kakšen je naš planet in kako je nastal, kmalu pa je pridobila tudi napovedovalno noto. Skozi geološke raziskave so že zgodnji raziskovalci ugotovili, da se niso evolucijsko razvijale samo vrste, ampak tudi planet, ki se seveda še vedno razvija. V tem štiri milijarde let in pol trajajočem, še vedno potekajočem razvojnem procesu opazujemo v živo le izjemno kratek časovni izsek. Razumevanje procesov v preteklosti vodi do razumevanja današnjega stanja planeta in vse bolj tudi v to, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Tridimenzionalni prostor, torej odnose med kamninami, prelomi in fluidi, poskušamo pojasniti tudi v času in rekonstrukcija nastanka nam pogosto močno pomaga pri oceni današnjih pojavov in procesov v sicer nedostopni globini. Raziskujemo preteklost za razumevanje sedanjosti in prihodnosti. Znanje o preteklosti torej uporabljamo, da bi bolje načrtovali prihodnost. Dogaja se nam prava eksplozija rešitev, ki jih danes geoznanosti dajejo družbi v neposredno rabo, ob tem pa se tudi v javnosti izrazito izboljšuje razumevanje pomena geoloških vsebin. Eden od primerov aplikacije poznavanja preteklosti za razumevanje prihodnosti so podnebne spremembe. Te niso presenečenje, poznamo jih skozi vso geološko zgodovino. Trajne podnebne spremembe so dejstvo in so nezaustavljive. Njihovo razumevanje izhaja iz geološkega razumevanja preteklosti.

Danes lahko zaradi napredka v poznavanju fizikalnih procesov in tudi dogajanja v preteklosti že sorazmerno dobro vemo, kje je več možnosti za nastanek zemeljskega plazu, kakšen potres lahko pričakujemo na nekem območju. Tudi raziskovanje potenciala za morebitno izkoriščanje večine naravnih virov je najprej povezano z geološkimi raziskavami. Evropska unija je sprejela akt o kritičnih mineralnih surovinah, s katerim želimo med drugim povečati samooskrbnost z mineralnimi surovinami. Uporabiti bomo morali vse obstoječe znanje in ga nadgraditi z jasno usmerjenimi raziskavami, da bomo ocenili, kakšen je naravni potencial določenega ozemlja. Surovin ne bomo našli tako, da se bo nekdo odločil, kje bi želel imeti rudnik. Najprej moramo poznati prostor, ugotoviti, ali tam naravni viri obstajajo, potem šele sledi premislek, kaj bi bilo z določenim virom smotrno narediti. Brez raziskav lahko samo ugibamo.

Nič od tega pa se ni razvilo iz nič in v zadnjih letih; razvile so se predvsem metode. Danes smo v geoznanostih dosegli razvojno točko, ko so rezultati dovolj zanesljivi, da postajajo vse bolj neposredno uporabni in bolje razumljivi tudi v širši javnosti.

To me spominja na prva leta iskanja zlata. Kam so ga šli iskat? Tja, kjer so ga že našli.

Novica o sprva naključnih najdbah zlata na površju je šla od ust do ust. Potem so je začelo sistematično raziskovanje, ki se je v večini Evrope izrazito zmanjšalo nekje v sedemdesetih, kvečjemu osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes se raziskave naravnih surovin obujajo. Raziskujemo tudi tam, kjer s klasičnimi metodami v preteklosti indikacij za določene vire ni bilo. Za Slovenijo smo tako v lanskem letu pripravili tako imenovani nacionalni raziskovalni program za področje mineralnih surovin in upamo, da ga bo država začela čim prej izvajati. Nekaj podobnega našemu bodočemu raziskovalnemu programu že izvajamo tudi v Ugandi. V okviru programa Global Gateway in projekta PanAfgeo ob tem izobražujemo za trajnostno pridobivanje mineralnih surovin tudi kolege z afriških geoloških zavodov. Ne kot kakšni novi kolonizatorji, ampak ker želimo ob povečani samooskrbi vzpostavljati na znanju temelječa strateška partnerstva tudi z neevropskimi državami.

Pravite, da so podnebne spremembe danost, so del razvoja. Z industrijsko revolucijo pa so se začele spremembe, na katere je človek bistveno vplival. Onesnaževal, spreminjal okolje, na primer z jezovi. Geologi opozarjate tudi na človekovo ravnanje in posledice.

Že res, da so podnebne spremembe v svoji biti naravni pojav, a danes se je v njihovo dinamiko vtaknil človek. Ta vpliv človeka bi se moral omiliti in upajmo, da bodo napori na tem področju obrodili sadove. Ja, zelo vplivamo na naš planet, na površje, na njegovo atmosfero, zelo očitno prispevamo tudi k podnebnim spremembam, ki bi brez antropogenih vplivov potekale drugače. V okolje spuščamo ogromne količine raznih snovi, proizvajamo, sintetiziramo nove snovi, premikamo neskončne količine materiala. Po nekih precej resnih ocenah z rudarstvom in gradbeništvom danes premaknemo več sedimentov kot narava. Torej smo postali aktivni igralec v razvoju planeta, zato se tudi v geološki nomenklaturi prijema beseda antropocen, geološko obdobje, ki ga zaznamuje človek do te mere, da se bo njegove sledi tudi čez milijone let prepoznalo. Naj pa dodam, da antropocen v geologiji oziroma v stratigrafiji še ni formalno priznan kot geološko obdobje.

Aplikacije naših raziskav so vedno bolj otipljive pri reševanju mnogih okoljskih vprašanj. Vedno pogosteje iščejo naše znanje s tega področja tudi pri odločitvah upravljanja prostora. Geologi z dokazljivimi razlogi zagovarjamo, da mora biti upravljanje prostora trajnostno, s čim manjšim vplivom na okolje. Vendar pa ljudje postajamo vse bolj razvajeni in vedno težje se odpovedujemo kakšnim ugodnostim na račun varovanja okolja, zato takšna opozorila razumemo kot omejevanje.

Kaj mislite z ugodnostmi?

Govorim o udobju, ki se mu nismo pripravljeni odpovedati. Pa bi se mu v dobršnem delu lahko in bi se mu tudi morali. Za udobje, kot smo ga vajeni in si ga želimo, so potrebni viri, surovine, posegi v naravo. Viri so v veliki meri neobnovljivi. Če bomo želeli slediti rasti prebivalstva, ob tem pa tudi rasti razkošja, udobja, potrebujemo vire. Ko si bomo ozavestili, da zaradi lastnega udobja vse bolj izčrpavamo naravne vire, in se bomo pripravljeni zadovoljiti tudi z manj od tistega, na kar smo navajeni, bomo lahko začeli zmanjševati potrebe po virih. Raziskujemo sicer tudi potenciale recikliranja oziroma sekundarne rabe, kjer so potenciali veliki, ne bodo pa mogli v celoti pokriti naraščajočih potreb.

Ste med tistimi, ki bijejo plat zvona za planet?

Dolgoročno za planet sploh ne. Naš planet je preživel že marsikaj tudi bistveno hujšega, kot je človek. Skrbi pa nas lahko usoda življenja na njem, če bo človek s planetom še naprej tako grdo ravnal. Planet se bo v milijonih in milijardah let, ki jih ima pred sabo, obnovil, zagotovo pa bo ostala neka sled za človekom, ki jo bodo postljudje, če bodo razvili inteligenco, lahko zaznali. Ampak človek je na planetu zadnjih nekaj sekund dneva, planet pa bo še dolgo. V geološkem smislu je naš čas na tem planetu izjemno kratek. Kot zdaj kaže, bomo prej ali slej kar sami sebe izbrisali s planeta.

Kaj pa lahko storimo? Opozarjamo, prepričujemo … Nedavno sem prebrala opozorilo okoljevarstvenice, da naj pazimo, kaj mečemo v straniščno školjko, ker se palčka za ušesa, ki jo vanjo odvržemo, nato znajde v morju.

Kaj lahko storimo? Razmišljajmo in se odločajmo pametno! Dovolj smo pametni, da bi pomislili, kje bo končala palčka, ki smo jo odvrgli. In zlahka ugotovimo, da ne bo izpuhtela. To je naš problem, nismo pa več pripravljeni pomisliti. Ker pričakujemo, da bo sistem poskrbel za nas in naše odpadke. Nekdo drug naj ima to skrb. Jaz ne. In potem smo celo jezni, ko ta palčka priplava mimo nas v morju. Bolj premišljeno bi morali ravnati z vsem, kar nam okolje ponuja.

Znanje in ozaveščenost o okoljskih problemih sta danes sicer večja kot kadar koli prej, vendar ju ne izkoriščamo dovolj. To je še posebej očitno pri naših lastnih dejanjih. Čeprav mnogi ljudje ravnajo z odpadki in okoljem bolj racionalno kot v preteklosti, še vedno ne opažamo premika k boljšemu. Poraba se še naprej povečuje. Naš cilj bi moral biti zmanjšanje, ne pa povečanje.

To nam pa ne gre.

Ne. Ker zmanjševanje porabe pomeni, da ne gremo na dopust z letalom, ampak s kolesom, na taborjenje peš v Kamniško Bistrico, ne pa z velikanskim avtodomom v norveški fjord …

Večina teoretikov, ki se ukvarjajo z napovedmi, kam se bo svet razvijal, trdi, da bo naslednja velika vojna vojna za energetske vire. Primere že imamo: denimo Venezuela, Iran. Je mogoč svetovni sporazum o pravični porazdelitvi oziroma uporabi virov? In ne vojna.

Ne gre samo za energetske vire, tudi za mineralne surovine, za vodo, ki je vse večja vrednota. Če me sprašujete kot geologa, bomo lažje pravično razdelili, če bomo vedeli, kaj imamo, in če bomo dobro vedeli, kako z viri trajnostno ravnati. Če pa me sprašujete kot Miloša: dokler bodo svet poganjali pohlep, nečimrnost in neumnost, nam slabo kaže.

Kot študent sem imel 600 kilogramov težak avto, ki me je s 5,5 litra bencina v eni uri pripeljal iz Sevnice v Ljubljano. Po 30 letih razvoja tehnologije vozim avto, ki me skoraj v enakem času, z natanko enako količino porabljenega bencina pripelje po isti poti. Je pa dvakrat težji, ima boljše pospeške, je večji, udobnejši, vanj je vgrajenih ne vem koliko različnih materialov … Ves tehnološki razvoj je šel v moje udobje in luksuz, ne pa v zmanjšanje porabe energije. Naš tehnološki razvoj je ekstremno energetsko potraten, ker ga ne usmerjamo v zniževanje porabe, ampak v dvig udobja. Avtomobili so le eden od simbolov tega.

Kot ste rekli, ne razmišljamo! Sodelovali ste pri gradnji drugega tira. Kaj je vaša naloga v takih projektih?

Priprave na gradnjo, geološka podpora gradnji in spremljava vplivov na okolje med gradnjo in po njej. Podobno tudi pri karavanškem predoru. V teh dveh primerih je bilo naše delo predvsem napoved geološke zgradbe, ki gradbenike pričaka med gradnjo. Naredili smo tridimenzionalni model bodočih tunelov, opozorili, na kaj se naj gradbeniki pripravijo, kakšne so naravne danosti, ki naj jih upoštevajo projektanti, da bo gradnja čim bolj optimalna in kakovostna. Pri drugem tiru je zanimivo, da poteka po kontaktu fliša in apnenca. Predori, sedem jih je, so ta kontakt večkrat prečkali. Obe kamnini imata zelo različne geološke, hidrogeološke in geomehanske lastnosti, zato mora biti gradnja čim bolj predvidljiva, položaj kontakta med kamninskimi kompleksi je treba čim bolje napovedati. Seveda pa sodelovanje geoznanosti in preostalih strok, ki sodelujejo pri nastajanju zahtevnih gradbenih objektov, ni omejeno le na napovedi, projektiranje in spremljavo vplivov na okolje. Geološka, hidrogeološka in geotehnična spremljava v času gradnje in takojšnja uporaba ob tem pridobljenih podatkov so ključne za kakovostno izvedbo.

Podobno je bilo tudi v karavanškem predoru, kjer smo izjemno dobro napovedali geološko zgradbo. Zanimivost tega predora je, da se na meji med Slovenijo in Avstrijo geološka zgradba bistveno spremeni. Na avstrijski strani je tako rekoč idealna za gradnjo, na slovenski pa resnično zapletena.

Od kod pa taka razlika? Čemu to pripisujete?

Sami geološki zgradbi, takšna pač je. Nima zveze s politiko. (smeh) Tam je sistem prelomov, ob katerem so skozi dogajanje v geološki zgodovini, v tem primeru zelo oddaljeni, prišle v stik različne kamnine – na naši strani zelo raznovrstne, na drugi pa precej bolj enovite. Avstrijcem je bilo zato precej lažje graditi.

Kako so včasih gradili, ko ni bilo geologov?

No, to je pa res že zelo včasih. Recimo pri gradnji bohinjskega in prvega železniškega predora pod Karavankami na samem začetku 20. stoletja so nastale že odlične geološke skice, pa to še zdaleč nista bila prva predora, ki sta se gradila z upoštevanjem geološkega znanja. Prej pa so gradili bolj na srečo in je bilo zato tudi več nesreč. Tudi rudarili so nekoč po občutku, nekaj so našli na površju in sledili rudenju oziroma žili, kot so temu rekli. Marsikje po svetu manjši obrtniški rudarji še danes tako rudarijo. Sicer pa je rudarjenje danes skrbno načrtovano in nadzorovano. Presenečenja so kljub vsemu še vedno mogoča in pod zemljo se napake drago plačujejo. So pa na srečo standardi varnosti in ne nazadnje znanja, ki se uporablja za napovedi, iz leta v leto višji.

Je delo pri predorih v komunikativnem pomenu lažje kot pri plazovih? Tam so ljudje, če ne prej, ugotovili, kako pomembna je geologija, obenem pa ni najbolj enostavno ljudem povedati, da njihova hiša stoji na nevarnem območju in da se bo treba izseliti. So ljudje sprejeli opozorilo, da se na območjih, kjer obstaja možnost plazov, ne gradi?

Ljudje na načelni ravni čedalje bolje sprejemajo informacije, ki bi lahko pomenile tudi omejitve pri gradnji. Ko pa gre za osebno izkušnjo, ko nekomu nekdo pove, da tukaj ne bi bilo dobro graditi, je malo drugače. Naš pomemben izdelek, ki trenutno še nastaja, je karta verjetnosti za nastanek plazov v merilu 1:25.000, ki bo neposredno uporabna za prostorsko načrtovanje. Ne za vsako posamezno hišo, za naselje ali del naselja pač. Merilo je kar natančno, še vedno pa to pomeni, da mora na zahtevna območja pred konkretnim posegom v prostor priti geolog, ki pove, kakšne ukrepe bo treba izvesti za varno gradnjo. Geologi ne prepovedujejo, le poskušajo čim bolje posneti naravno stanje in napovedati oziroma opozoriti, kaj se lahko v doglednem času tam zgodi. Napovedi so vedno bolj natančne in uporabniki, vključno z upravljalci prostora, se nanje vedno bolj opirajo.

Poleg tega ocenam verjetnosti za nastanek plazov dodajamo tudi komponento v realnem času. Naše modele združimo z vremenskimi napovedmi in lahko vnaprej ugotovimo, kdaj se nevarnost za nastajanje zemeljskih plazov za določen del Slovenije poveča. V dnevih povečane verjetnosti to tudi javno objavimo. To je izdelek, ki smo ga pod imenom MASPREM razvili skupaj z Arsom ter upravo za zaščito in reševanje.

Ko pogledate karto možnosti plazov in potresov, je Slovenija med ogroženimi območji?

Slovenija je nevarna toliko, kolikor jo mi naredimo nevarno. Narava ima svoje zakonitosti, in če se jim poskušamo prilagoditi ter z njimi živeti sonaravno, ni nevarna. Če hočemo naravo upravljati, jo prisiljevati, pa lahko postane nevarna. Kar zadeva nevarnosti plazov in potresov, Slovenija ni ekstremna, le redki pa so kraji, ki niso prav nič ogroženi. Živimo na tektonsko aktivnem območju, Alpe se dvigajo, kar pomeni, da imamo visok, sorazmerno mlad relief, ki je ljudem všeč. Ker se ozemlje še vedno dviga, se želi narava uravnati in nastajajo plazovi. Aktivno tektonsko premikanje seveda s seboj nosi tudi povečano verjetnost nastanka potresov. A ta je prostorsko dobro predvidljiva in ob upoštevanju pravil popolnoma obvladljiva.

Na kratko: spoštovati je treba naravo!

Absolutno. Danes imamo težavo z našimi posegi v prostor in naravo, ker je tehnično mogoče skoraj vse. Sledimo ideji »če imaš problem, ki ga ne moreš rešiti z denarjem, ga lahko vedno rešiš z več denarja«. Temu sledijo tudi nekateri posegi v prostor. Če ne gre z veliko denarja, gre z več denarja. Nekatere tovrstne brutalne rešitve so trajne in morda na prvi pogled celo dobre, a imajo negativne posledice v širšem prostoru. Znani so primeri umeščanja velikih infrastrukturnih objektov na plazovita območja, ki se danes rešujejo z neskončnimi podpornimi objekti, še bolje so znane nesrečne rešitve pri urejanju voda in vodotokov, ko mirno ujamemo reko v betonska korita in tako obvarujemo neko mesto. Kaj smo naredili vzvodno in dolvodno, če smo zabetonirali kilometre brega reke skozi mesto, je pa drugo vprašanje. Kaj smo naredili sosedom? No, naj dodam, da tole zadnje ni iz naše stroke in da sem šel ravnokar čez rob tega, o čemer sva govorila na začetku pogovora.

Letos GeoZS praznuje 80 let. V določenem obdobju je dobil institucionalno obliko, vedno pomembnejši je v našem življenju. Je bil v teh letih prelomen trenutek, ki je spremenil potek, pomen geologije in zavoda?

Veseli me vaše opažanje, je pa zagotovo tudi res, da pogled v našo zgodovino kaže, da smo bili vplivni in pomembni tudi v preteklosti. GeoZS je bil vzpostavljen leta 1946, le leto po koncu druge svetovne vojne, predvsem zato, da bi pomagal novi državi zagotavljati naravne vire. Na svojem vrhuncu, takrat pod imenom Geološki zavod Ljubljana, je sodeloval pri vseh rudarskih in infrastrukturnih projektih, bil je tako rekoč monopolist na področju geologije in povezanih strok. Imel je temu ustrezen vpliv, ki pa se je potem začasno nekoliko spremenil. Tudi zato, ker je strateško opiranje na lastne naravne vire začelo izgubljati pomen. V 70. do 80. letih se je oskrba z viri vse bolj komercializirala in oprli smo se predvsem na tuje vire. V 90. letih se je predhodnik današnjega zavoda razdelil na več podjetij, raziskovalni del je postal javni raziskovalni zavod. To je bila ključna točka v našem razvoju. Danes je v našem delovanju temelj vsega, kar počnemo, znanost. Delovanje temeljimo na treh med seboj prepletenih področjih: prvo je znanstvenoraziskovalno in strokovno raziskovalno, drugo geološka javna in strokovna služba, tretje pa obsega aplikativne in tržne dejavnosti. Najpomembnejše je zagotovo prvo. Zaradi brezpogojne usmeritve k znanju in razvoju znanja se nam je zgodil velikanski premik, postali smo primerljivi s katerim koli najkakovostnejšim geološkim zavodom oziroma geoznanstveno institucijo v Evropi in na svetu.

Koliko ste povezani s svetom?

Popolnoma. Nobena znanstvena disciplina, niti geoznanosti niso izvzete, ne more delovati le znotraj nacionalnih meja. Med mednarodnimi organizacijami, v katerih delovanje smo vpeti, posebej izpostavljam združenje evropskih geoloških zavodov Eurogeosurveys. V okviru tega združenja trenutno med drugimi izvajamo velik projekt, v okviru katerega bomo ustanovili evropsko geološko službo – nekakšen nadnacionalni evropski geološki zavod. Ta je še posebej prelomen, ker Evropa potrebuje vse več dobro usklajenih in z državnimi mejami neobremenjenih strokovno podprtih odločitev na področju upravljanja prostora pod površjem ter na področju upravljanja virov. V okviru tega projekta smo že ustanovili mednarodni center za trajnostno upravljanje naravnih virov ICE SRM, ki ima sedež prav na našem GeoZS. Kljub temu da je Slovenija majhna in da odločitve v Sloveniji morda nimajo tako pomembnega vpliva v evropskem prostoru, smo zaradi vrhunske znanstvene ekipe mednarodno zelo cenjen partner. Nismo edini vrhunski inštitut med geološkimi zavodi niti največji, smo pa zaradi znanja eden najbolj cenjenih. Pomembna posledica mednarodnega sodelovanja je tudi to, da lahko znanje, pridobljeno po svetu, prenesemo v naš prostor. Kot državni geološki zavod smo k temu zavezani in to poslanstvo z zadovoljstvom in ponosom opravljamo.