Za ta posvet – kot za večino drugih aktivnosti državnega sveta – najbrž nikoli ne bi izvedel, če ne bi članek o posvetu v Dnevniku nosil naslova »Pozidava je največji okoljski kriminal«, zaradi česar je pritegnil pozornost moje tašče, upokojene prevajalke, ki je nekoč vrsto let delovala v gradbeništvu in so ji zato pozidava, okolje in kriminal še vedno zelo blizu. Članek mi je takoj poslala in me prosila, naj ga preberem, zraven pa dopisala – citiram – My thoughts exactly. Konec citata.

Kot režiser in pisatelj o pozidavah, okolju in kriminalu seveda ne vem ničesar in me te reči tudi ne zanimajo, a taščina prošnja je seveda ukaz, predvsem pa me je razganjalo od radovednosti, kaj za vraga so morali na posvetu povedati znanstveniki, da se je z njimi strinjala moja tašča, ki znanstvenikom in njihovim dognanjem običajno ostro nasprotuje.