Tako kot glave pesnikov, pisateljev, politikov od Srečka Kosovela in Petra Božiča do Borisa Pahorja, od Žige Zoisa do Janeza Drnovška in Franca Rodeta. Ko so hoteli papežu Janezu Pavlu II. podariti vrata ljubljanske stolnice, so v prestolnici poklicali njega. Tudi za monumentalni kip župana Ivana Hribarja, vrata romarske cerkve na Brezjah in vrata novomeške stolnice. Begić je Slovenijo preplavil z desetinami ton brona in ne odneha. Ima idejo tudi za spomenik osamosvojitvi. Ne načrtuje triumfalnih vrat, ampak množico drobnih figur, ki se zrcalijo v vodi. S prijateljem Jakovom Brdarjem sta v bron ulila vabljivo podobo cele Slovenije.
Kje začnemo vašo pot skozi Slovenijo?Spodobi se, da pri Francetu Prešernu, ne? Prešerna sem oblikoval ne samo kot pisatelja, ampak kot izjemno nacionalno osebnost. On je silovito zaznamoval nacionalno zavest, in to gre na neki način preko njegove vsakdanjosti. To sem zasledoval, to njegovo prisotnost. Naredil sem tudi Antona Ažbeta. V Bukarešti imam papeža Vojtilo.
V ulici Janeza Pavla II. v Ljubljani je tudi vaš?Tudi ta. Naredil pa sem veliko manjših del, ki se jih vseh še sam težko spomnim. Najprej bom kavo spil do konca, potem pa greva po vrsti. Srečko Kosovel v Tomaju, kjer je pokopan, ampak tudi Leon Štukelj v Oklahoma Cityu. Tam je muzej velikanov gimnastike. Ne smemo pozabiti Pahorja v Tivoliju.
Borisa Pahorja?Ja, seveda. In Frana Saleškega Finžgarja. Martin Pegius pred pravno fakulteto. Maks Fabiani na Roški cesti. Jaz sem vedno zelo intenzivno delal. Moj problem je bil, da imam pred seboj eno pot. Naročilo. Od tega sem živel, kupil stanovanje in si uredil življenje. Drobne portrete sem delal, ker so me našli, pa sem naredil. In dobil sem skromno nagrado za svoje delo. Brez tega težko naprej delaš. Obstaja pa tudi druga poetika risbe. Moja osebna poetika. Vedno ko sem končal eno delo, sem takoj začel delati drugo in sem iskal svojo pot. Tudi zdaj iščem svojo pot. Ko sem delal spomenik nadškofu Alojziju Šuštarju, sem denar prihranil, da sem lahko kupil material za popolnoma drugo poetiko. Od naročil sem moral zaslužiti, da sem to porabil za druga dela.
Ena pot je monumentalna, druga pa intimna?Da, tako je. Intimna pot mi je seveda bližje. To je moj dialog z družbo.
