Bomb še ni bilo, je bilo pa vse pripravljeno zanje. Grega je napisal punca, punca, ne še umret, počaki mau, dej še neki časa živet. In vsak par je imel tudi svoj nepar, odvisno od dneva. Svet je bil črno-bel, barve pa so bile skrite globo v nas, kot je na drugi strani Save takrat prepeval Jura Stublić. Zanos je hitel nekam, mi pa nismo prav vedeli, kam. Morda je bilo tako še najbolje, kdo bi vedel. Nekje daleč stran, v centralnem delu Srbije, je nekdo pel nema sreće cura svaka da se uda za ludaka, slišal sem ga enkrat, v vojski, in si ga zapomnil za vse življenje. Zapel ga je Asim Sarvan, ki še vedno živi, tako pravijo.
Fotografija: AP
Na svoj žalosten način
Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila včasih tudi srečna, seveda na svoj žalosten način. Sploh kadar je o tem prepevala skupina Prljavo kazalište, še v svoji zelo zgodnji fazi, svojem punkovskem komadu Sretno dijete, ki je odraščalo ob poslušanju narodnih pesmi, pretepanju v šoli in gledanju partizanskih filmov.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×