Za nekatere je edino pot na Zahod nekaj časa tako predstavljal beg čez državno mejo, povezan z velikim tveganjem, ki je marsikoga stalo glavo. Toda Jugoslavija se je od držav sovjetskega bloka postopoma začela razlikovati. Po sporu s Stalinom leta 1948 je iskala lastno pot med Vzhodom in Zahodom. Tudi odnos do potovanj se je sčasoma spreminjal, čeprav politični nadzor še nekaj časa ni izginil. V petdesetih letih so se začeli širiti stiki s tujino poslovne narave. Za Slovence je postajala vse privlačnejša bližnja Italija, predvsem Trst, kjer so lahko kupovali blago, ki ga doma ni bilo ali je bilo precej dražje. Pot v tujino tako ni bila več zgolj politično vprašanje, ampak vse bolj tudi gospodarska in potrošniška priložnost. Odločilni premiki so se zgodili v šestdesetih letih, ko so zaživele tudi obmejne prepustnice. Potni listi so postajali dostopnejši, postopki za potovanja so se poenostavljali, odhajanje na začasno delo v tujino pa je dobivalo vse večje razsežnosti. Po dogovoru z Zahodno Nemčijo leta 1968 se je zaposlovanje jugoslovanskih delavcev še bolj organizirano širilo. V začetku sedemdesetih let so številne družine že imele sorodnika, ki si je kruh služil v Nemčiji, Avstriji ali drugod na Zahodu, in znameniti rdeči potni list z napisom SFRJ je postal dragocen in zelo cenjen dokument. V primerjavi z Jugoslavijo je bil položaj v drugih socialističnih državah precej strožji, saj so bila potovanja na Zahod za večino prebivalstva še dolgo močno omejena. Pri nas se je torej v treh desetletjih po vojni pot v tujino bistveno spremenila. Meja, ki je nekoč ločevala ne le države, temveč tudi življenjske možnosti prebivalcev, je za vse več ljudi postajala prehod v drugačen svet.
Potovanja v tujino
Razširjeni gospodarski stiki in trgovinska izmenjava naše države malone z vsemi deli sveta, razni kongresi, mednarodne konference, kulturne in športne prireditve so povod, da naši ljudje potujejo v tujino. Med njimi so predstavniki gospodarstva, ki hodijo na velesejme ali na poslovne razgovore, znanstveniki in profesorji, študentje-štipendisti, delavci in inženirji, namenjeni na specializacijo, športniki, turisti itd. Če prištejemo še številna potovanja zasebnikov in skupin na velesejme in razstave ter običajna potovanja na obisk k družinam in prijateljem, dobimo pregled potovanj čez mejo, ki kaže, da je takšnih potovanj čedalje več.
To je tudi razumljivo, toda samo delno. Med potovanji v tujino je namreč mnogo odvečnih in nepotrebnih. To potrjuje tudi dejstvo, da je v osmih mesecih letošnjega leta samo v privatne namene potovalo v tujino nad 60.000 naših državljanov, medtem ko znašajo potni stroški i za uradna i za privatna potovanja po evidenci Narodne banke 602 milijona deviznih din (…).
Na podlagi teh podatkov pa ni moč povsem določeno reči, koliko je v zunanji trgovini odvečnih potovanj. To bo kmalu pokazala anketa Zvezne trgovinske zbornice, ki naj zajame vsa uvozna in izvozna podjetja, da bomo dobili stvarni pregled stroškov. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, pa lahko mirno rečemo, da je bilo v zunanji trgovini pod plaščem uradnih potovanj tudi več nepotrebnih sprehodov po Dunaju in Frankfurtu, Italiji in Franciji, pa tudi po drugih deželah. Rečemo lahko, da so proizvodna podjetja pošiljala svoje inženirje, »da bi videli« blago, za katero so že leta in leta določeni standardi in prospekti, da so naši ljudje potovali brez priprav in potrebne dokumentacije itd. Kadar torej govorimo o zunanji trgovini in sploh o potovanjih za nakup opreme in naprav za našo industrijo, tedaj je koristneje namesto vprašanja zahtevati od podjetij odgovor, kakšne uslužbence pošiljajo v tujino in kakšne posle so opravili na potovanjih.
Če ne računamo tako imenovanih gospodarskih potovanj, o katerih bo nudila bližnja anketa najzanesljivejše podatke, nam ostanejo še druga: zasebna, skupinska in kolektivna, obiski velesejmov, konferenc itd. Statistični podatki kažejo, da tudi število teh potovanj nenehno narašča. (…)
Zanimalo nas je, kako registrirajo potovanja v tujino po republikah. V prvih devetih mesecih letošnjega leta je izplačala Narodna banka zasebnikom v Sloveniji za potovanja v tujino 49 milijonov, na Hrvatskem 41, v Srbiji 43, v Makedoniji 5.900.000, v Bosni in Hercegovini 2.100.000, v Črni gori pa 66.000 din. V Sloveniji je število zasebnih potovanj največje. To je treba pripisati delno bližini meje, pa tudi potovanja v tujino iz Slovenije so nekoliko cenejša. Ljudje iz Slovenije tudi često obiskujejo svoje družine v Avstriji in Trstu, odnosno v Italiji. (…)
Mnogi naši ljudje pa porabijo potovanje v tujino, da tihotapijo blago in protizakonito prinašajo k nam ali pa odnašajo iz države denar in tujo valuto. (…)
Pri nas se je že močno udomačil izraz »državni turizem«. Pod tem razumemo sleherno službeno potovanje, ki nima svojega opravičila. Nedavno je bila v Parizu mednarodna razstava pisarniškega pribora in papirja. V nekem beograjskem podjetju je delavski svet obravnaval vprašanja delegatov, ki naj bi jih poslalo podjetje na to razstavo. Komercialni direktor je pojasnjeval svoj predlog s trditvijo, da podjetje od potovanja ne bo imelo nobene koristi, pač pa bi kazalo poslati dva druga člana kolektiva, ker sta to zaslužila s svojim delom. Razen Pariza bi si ogledala še Köln, Dunaj in druga mesta. (…)
Kako lahko in neresno so nekateri presojali zadnje skupinsko potovanje na Dunaj, vedo povedati pri »Putniku«. Ko so jim ponudili hotel, je večina to odklonila, češ da bodo stanovali pri zasebnikih, pri znancih. Ko pa so vprašali za naslove njihovih znancev na Dunaju, 80 % potnikov ni vedelo kaj odgovoriti in tako so se morali zateči po pomoč k »Putniku«. Najbrž so računali na klopi v schönbrunskem parku ali pa v železniški čakalnici.
S skupinskimi in zasebnimi potovanji v tujino so običajno povezane tudi razne špekulacije. Da bi preprečila tihotapstvo, je carinska uprava prepovedala izletnikom nositi čez mejo žganje, ker je bilo često vir dohodkov, zakonito tihotapstvo. (…)
Iz teh podatkov ne moremo povzeti prave slike o potrebnih in nepotrebnih potovanjih. Drži pa, da so koristna in škodljiva potovanja in da mnogi naši ljudje, ki potujejo v tujino, škodujejo ugledu naše države. O tem in o nepremišljenem pošiljanju ljudi na službena potovanja bi kazalo nekoliko razmišljati.
Ljudska pravica, 30. oktobra 1955
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si