Najboljše balkanske gostilne v Ljubljani

Lokal na Bohoričevi se zdi najpopolnejši balkanski lokal v Ljubljani. Natančneje, pri Saraju se želijo tako z notranjostjo kot z jedilnim listom kar se da približati sarajevski kuhinji. Recepte za Saraj je pripravil Nihad Mameledžija, nekoč sarajevski TV-kuhar, ki trenutno blesti v Savdski Arabiji s svojo restavracijo Chef Nihad. V Saraju imajo seveda izvrstne čevapčiče in pleskavice v vseh večjih in manjših pojavnih oblikah, na svojem mestu so seveda tudi ražnjiči, še bolj pa so ponosni na jagenjčka ali teletino (300 gramov za 22 evrov). Deset čevapčičev, četrt kilograma mesa z lepinjo je 12 evrov, a naj na tem mestu vseeno izpostavimo nekaj našim jedcem manj znanih tipičnih bosanskih jedi. Plošče s hladnimi in sušenimi mesninami in uštipci, polnjene paprike, čimbur, polenta, begova čorba in tarhana, deset vrst pit, tudi s špinačo, krompirjem, zeljem, porom ali bučkami, burek – za eno ali za deset oseb. Za vsak primer imajo svoje torte, vse palačinke, seveda pa tudi baklave, hurmašice, tufahije, tulumbe … Na mizah je solidna vinska karta.

Gurman v Trnovem je za mnoge najboljša srbska restavracija v Ljubljani, ki ponuja neverjetno dodelane glavne jedi. Špikana pleskavica se tako po velikosti kot po okusu lahko meri z najboljšimi v regiji, hkrati pa imajo izvrstne čevapčiče, vešalice … Pri hladnih jedeh dodajo mesninam, zelenjavi, sirom in smetani projo, pri mnogih jedeh pa se odločajo za polnjene verzije. Porcije so velike, zato se izplača naročati polovične, cene so med najnižjimi v Ljubljani. Od vin imajo carico milico in carja miloša, pivo jelen pa tudi nekaj žganja.

Na Zaloški cesti je že dolga leta izvrstna srbska gostilna, ki ponudbo veže predvsem na specialitete po receptih iz srbskega Leskovca. Kljub temu da ponujajo tudi marsikaj nepotrebnega (ocvrte kalamare in burgerje), gostje seveda želijo predvsem klasiko, gibanico s špinačo, ocvrte paprike in paprike v kisli smetani, prebranec, telečjo čorbo, piščančjo obaro s špinačo in jajcem, karađorđev zrezek, pleskavico (deset evrov), uštipce, čevapčiče, leskovški voz in ruleto. Dubočica ima solidno vinsko karto slovenskih in peščice srbskih vin.

Kot mnoge srbske restavracije tudi žepna čumnata za Bežigradom stavi na dobrote s poreklom iz Leskovca. Kljub omejenemu prostoru, v katerem je tudi kuhinja, balkanska gostilnica ponuja nekaj biserov srbske kuhinje, predvsem bogate verzije pleskavic in čevapčičev. In če jih še niste pokusili, se boste zelo lepo najedli s kombinacijo vseh njihovih čevapčičev, tudi tistih oblečenih v slanino. Male verzije omenjenih jedi so po sedem, največje s prilogami po 13 evrov. Pivo je jelen, vinska ponudba pa borna, imajo le nekaj slovenskih klasičnih vin.

Chevap by chef Pisac, kot je originalno ime hrvaške, zdaj že kar verige s ponudbo balkanske hrane z žara, preseneča tako z visokimi cenami kot z visoko kakovostjo svoje ponudbe. Imajo eno najboljših polnjenih pleskavic pri nas, ki s prilogami stane reci in piši 22 evrov. Kakor koli, pri Piscu imajo zgolj prestižne mesnine, ob čevapčičih in pleskavicah tudi kakovostnejše kose mesa, telečje kotlete, jagnječje kotlete, počasi pečena goveja rebra z žara, ribeye in tomahawk (1300 gramov), za 140 evrov. Ponujajo predvsem dalmatinska vina.

Že kar velika veriga (podružnice v Ljubljani – dve, Kranju, Škofji Loki, na Jesenicah in v Beljaku), ki nosi ime po filmskem heroju iz Sarajeva, ima v Ljubljani lepo razvito restavracijo, ki močno igro igra tudi pri dostavi hitre hrane na dom. Največkrat gre za enostavno ponudbo, ob večjih in manjših čevapčičih (osem ali devet evrov), pleskavicah ter klobasicah imajo tudi prebranec, pite in tarhano, piščančjo juho. Pri sladicah so ob točenem sladoledu na svojem mestu tudi baklave, tufahije in tulumbe. Imajo celo svoje pivo in nekaj enostavnih slovenskih vin.

Gostilna pod Rožnikom velja za prvo balkansko ali morda kar srbsko restavracijo v Sloveniji. Od šestdesetih let, ko je v naše kraje prve prave čevapčiče prinesel Alempije Marković, se je marsikaj spremenilo, a predvsem poleti na vrtu pod drevesi je lepo naročiti klasične čevapčiče, sirovo pito, vešalico, ražnjiče ali prebranec. In če je večino hrane še vedno pripravljene po srbskih receptih, se lastniki vse več odločajo za slovenske poteze, od hotela do bistroja, od pršuta do omlete. Za ljubitelje srbske vinske kapljice je na voljo zgolj polsuha carica milica.

Moma Jorgaćević je eden od naslednikov Alempije Markovića, ki je v v naših krajih pomagal pri ustanovitvi serije izvrstnih balkanskih gostiln. Prenovljeni Portal na Zaloški velja za njegov največji projekt. Projekt, ki vključuje hotel in prostor za velike prireditve. Projekt, pri katerem niso prepovedane niti pice. Na repertoarju pa so ob žepni vinski karti tudi vse bistvene srbske specialitete: urnebes, beli sir, kajmak, gibanica s špinačo, prebranec, užiški medaljoni, vešalica, ražnjiči, pleskavice, čevapčiči (enajst evrov) pa tudi odojek in jagenjček z ražnja ter baklava.

V okviru muslimanskega kulturnega centra v Ljubljani malce sramežljivo deluje Behar, ki ob klasični gostinski ponudbi (imajo celo pice) ponuja ducat ali dva solidno pripravljenih bosanskih jedi. Gre verjetno za najcenejši in redko lepo urejen lokal te vrste. Imajo goveji pršut, kajmak, tarhano, begovo čorbo, čevapčiče (sedem evrov in pol), telečje in piščančje nabodalo, pleskavice, sudžukice, burek, razne pite, telečjo kračo in telečjo pečenko pod peko, jagnjetino, medeno torto, baklavo, tufahijo in tri vrste leče. Kuhajo pravo bosansko kavo, alkohola pa nimajo.

Mariborska družina Marković v Ljubljani jezdi na valu lačnih turistov, ki si med drugim želijo poenostavljeno balkansko hrano, še najraje čevapčiče z nekaj priloge in lepinje. Baščaršija je v zadnjem času postala veriga, če lahko tako imenujemo kvartet njihovih poslovalnic, ponujajo torej čevapčiče in plošče mesnih specialitet (čevapčiči so devet evrov), radi dodajo sire, solate in prebranec, manj se ukvarjajo z enolončnicami, a skoraj vedno lahko dobite čufte. Imajo baklave, tufahije, domačo bajadero in slive z orehi. Vina so slovenska in bosanska.